Srečn'ga in zdrav'ga!
Pomen zdravja se v filozofski literaturi pojavlja že od samih začetkov (Hipokrat, Platon, Aristotel itd.) in smatramo, da je poleg srečnosti, zdravje eno bistvenih določil kakovostnega načina življenja. Po antičnem zgledu bomo tudi mi obravnavali zdravje kot dinamični koncept, ki ni omejen samo na telesnost človeka, temveč zajema njegovo celovitost, ki jo vzpostavi kot del ožje in širše naravne okolice. Razumljivo pa pojmovanje zdravja največkrat opisujemo skupaj s pojmovanjem bolezni:
»Bolezen ni samo neravnovesje in disharmonija, temveč je tudi – in morda predvsem – prizadevanje narave v človeku, da bi dosegla novo ravnovesje.« (Canguilhem, 1987: 20)
Zdravje, kot pravi Hogenova (2000) ne more biti stanje, ki nastaja na dodajanju ali odvzemanju delov.
»Zdravje je celota, ki se vzpostavlja v kontinuiranem gibanju.« (Hogenova, 2000: 7)
S sprejetjem dinamičnega razumevanja zdravja se pravzaprav odpovemo sleherni normativnosti, o čemer govori Canguilhem (1987), saj tak pristop dopušča mnogo odstopanj in 'napak', ki, v kolikor so popravljive ali prilagodljive, omogočajo dinamičnost in s tem tudi živost organizma.
»Zdravje nam omogoča rezervno gibljivost; to je tisto območje, v katerega sicer ob premagovanju vsakdanjih opravil ne vstopamo ter svojo vrednost pokaže ob nepredvidljivih, nevsakdanjih opravilih in okoliščinah. Gre za varnostni ventil organizma, ki po potrebi seže preko običajno pričakovanih zmožnostih in deluje kot obrambni mehanizem.« (Hosta, 2002: 198)
Torej, če ostanemo zvesti uvodni umestitvi zdravja kot poti, potem prav širina poti priča o območju rezervne gibljivosti. Vsaka pot, ne glede na širino, ima svojo sredino (aritmetično, normativno) in vse dokler smo na tej poti, ne glede na odmik od sredine, smo na poti zdravja. Seveda smatramo za samoumevno, da je smer prava, pri čemer predpostavimo zaupanje v 'zdravo pamet' subjekta. Pot zdravja kot neprestano vzpostavljujoča se celota, se posledično oža in širi; zato je zavest o tem neprecenljivega pomena pri ohranjanju le-tega. Stalna pozornost, ocenjevanje zunanjih in notranjih okoliščin, prepoznavanje stanj organizma in vplivov okolja, je samodejen odziv živega, ki teži k skladnosti v sebi in v okolju.
Hoja po poti zdravja je pravzaprav hoja po sredini med boleznijo na eni in boleznijo na drugi strani (med pomanjkanjem in pretiravanjem). Bolezen zato postane orientacijska točka; meja, kjer se pot zdravja prevesi v pot bolezni. Seveda pa ne smemo bolezen poenostaviti in jo negativistično razumeti kot manjko zdravja, temveč jo v širšem razumevanju lahko umestimo kot sopotje, kateremu sem in tja ne moremo ubežati. Tako bolezen pravzaprav postane sopotnica zdravju, saj, kdor ni okusil bolezni ne ve, kaj je zdravje.
Po liniji Foucaultove kritične teorije nas razmislek o zdravju vodi v družbeno narekovano »normalnost«, ki je seveda skonstruirana z namenom, da ujame posameznika v nevidno mrežo splošno sprejetih predpostavk in mitov, ki ohranjajo določena družbena razmerja. S človekovo obsedenostjo v iskanju izgubljene naravnosti (ki nam, mimogrede, odkar sta si Adam in Eva privoščila prepovedano jabolko, ni več na dosegu), nam tudi zdravje v smislu naravnega stanja stalno uhaja iz rok. Take okoliščine pa kar kličejo po Foucaultu, da nam razloži vpetost v 'od zgoraj' posredovanega, normaliziranega in zaželenega stanja 'zdravja'. Ne, v tej razpravi se držimo duha, ki je genialno ujet kot grafit iz ljubljanskih ulic: »Bolje je biti hendikepiran kot pa normaliziran.« Na ta način se upremo biopolitiki, ki nam postavlja norme zdravega po svoji volji. Zdravje zato utemeljujemo kot aktivni, dinamični princip, pri katerem je jasno, da posameznik ni nikoli ločen od celote (od okolja in okoliščin) in zato zavračamo vsako normalizacijo. Seveda smo si s tem nakopali težavno delo in sprejeli odgovornost na svoja pleča, kar pa še ne pomeni, da odgovornost ne leži tudi drugje. Druga perspektiva, sledeč Foucaultu, Fukuyami in podobnim pa nam kaže prihodnost normaliziranega sveta, ki ga naseljujejo »naštancani človečki« brez lastne volje in s tem tudi brez zdravstvenih problemov. Skrajno točko bi svet v tem oziru dosegel, ko bi bili vsi popolni (beri zdravi) – svet pa bi pri tem imel diagnozo: »Smrtno bolan«. Torej, Foucaultove teorije ne sprejemamo in ne želimo reproducirati mreže mitov, hkrati pa vemo, da se ji nikoli ne bomo v celoti izmuznili – saj kot pedagogi delujemo tudi politično.
Če opredelimo zdravje kot stalno čuječnost, aktivno občutljivost in trajnostno kakovost, ki upoštevajoč bivanjske okoliščine, nikakor ni lahka naloga, se nam bolezen izkaže kot pomanjkanje pozornosti in delovanjske moči oz. kot navidezna bivanjska bližnjica, katere očitni znaki se kažejo tudi na nivoju planetarnih sprememb.
Če je gibanje naravna nujnost in biološka potreba in telesnost edini način obstajanja ter zato vrednota sama po sebi, pri čemer način sodobnega življenja ne zadovolji biološkemu imperativu po gibanju (ohranjanju telesnosti), ki ga očitno vse prevečkrat zaradi civilizacijske hrupnosti preslišimo, potem je nujno, da tisto, kar bi se moralo zadovoljevati avtomatično (z lovom, s fizičnim delom, skozi igro, z načinom bivanja itd.) pa temu ni tako, zadovoljimo na drugačen način, načrtovano: z igro, gibanjem, telovadbo in športom.
SPIRALA NAVDIHA TO SOBOTO NA PODPEŠKEM JEZERU
To je delavnica za sladokusce prizemljene duhovnosti.
Za tiste, ki želijo prijeti duha za roge!
Dih ima 4 faze. Vsaki fazi pripada fizični, kemični, fiziološki, čustveni, psihološki, mentalni in duhovni pomen.
Podal bom jedro Butejkove metode, potem pa se posvetimo geometriji diha in arhitekturi duha.
To je edina pot, da postanemo mojstri zavestnega dihanja in s tem usmerjamo življenjsko silo v smeri, ki jo utira srce.
Posebno mesto, posebna Dihalnica za posebne ljudi.
Prijave na:
