top of page

Butejkova metoda dihanja

Butejkova terapija

Raziskana po strogih znanstvenih kriterijih, predana fiziološkim zakonitostim narave, s posluhom za človekova čustva in stanje družbenega duha.

Butejkova metoda dihanja se uporablja kot pomoč pri zdravljenju bolnikov z astmo, KOPB, bronhitis, rinitis, sinusitis, alergije, smrčanje, kronični kašelj, nespečnost, napadi panike, artritis in druga vnetja tkiv, visok krvni tlak, rak, itd..

Metodo je v 50. letih razvil ruski zdravnik Konstantin Buteyko, po katerem je tudi poimenovana. Leta 1981 je v Rusiji zdravniška stroka metodo uradno priznala kot učinkovito in dovolila, da se izvaja pri zdravljenju bolnikov z astmo na območju nekdanje Sovjetske zveze.

Dober glas se je kmalu razširil po svetu. Predvsem v razvitih državah, kot so Velika Britanija, Avstralija in Nova Zelandija, metodo uspešno izvajajo že več kot 15 let. Rezultati znanstvenih raziskav iz Avstralije leta 1998 kažejo, da so bolniki z astmo, ki so izvajali Butejkovo metodo, zmanjšali potrebo po uporabi olajševalcev v povprečju za 90 % v manj kot treh mesecih rednega izvajanja vaj.

 

Kako deluje?

Količina zraka, ki ga vdihamo in izdihamo v eni minuti, se meri v litrih. Običajno zdrav odrasel človek (po raziskovanju dr. Buteyka) v mirovanju v eni minuti prediha od 3 do 5 litrov zraka (medicinska norma je okoli 6l).

Če dihamo več kot je potrebno, govorimo o hiperventilaciji. V kolikor se to dogaja vsakodnevno, potem govorimo o kronični hiperventilaciji.

Zelo intenzivno dihanje ima lahko usodne posledice, če ga izvajamo kratek čas. Spomnite se, kako se vam je na morju zavrtelo, ko ste s pihanjem skozi usta napihovali večjo blazino (ali podobne izkušnje). Torej lahko predpostavimo, da nezavedno prekomerno dihanje v daljšem obdobju manj usodno a še vedno negativno vpliva na zdravje. Prav to je medicina tudi dokazala.

Vzdrževanje vitalnosti organizma zahteva ravnovesje med kisikom (O2) in ogljikovim dioksidom (CO2). Tako kot preveč O2 škoduje pljučem, tako tudi premalo CO2 onemogoča pravilno delovanje organov. Zdrava vrednost CO2 v pljučnih mehurčkih (alveoli) je okoli 6%. Če pa človek vsak dan malenkost preveč diha, lahko ta vrednost pade celo pod 4%. Manj kot 3% CO2 v pljučih pa lahko vodi v smrt.

 

Butejkova metoda zato uči, kako se ogniti pastem nezavedne hiperventilacije in s tem pomaga, da se stanje izboljša.

Na kratko: Butejkova metoda uči, kako dihati, da bo več kisika v celicah.

Nekateri vzroki hiperventilacije:

  • prehrana (preobilni obroki, preveč živalskih beljakovin, preveč kemičnih dodatkov),

  • mit o pomirjujočih učinkih globokega dihanja (zabloda zahodnega sveta),

  • stres (dihanje je tesno povezano s čustvi; stres pospešuje dihanje),

  • temperatura (življenje v preveč ogrevanih prostorih in toplih oblačilih),

  • telovadba (premalo gibanja, otopelost in zakrnelost funkcionalnosti organizma),

  • spanje (predolgo spanje vodi v hiperventilacijo)...

 

Zakaj deluje?

Butejkova terapija se osredotoča na hiperventilacijo kot skriti vzrok, ki povzroča simptome astme in drugih bolezni. Eden najpomembnejših elementov Butejkove metode je sprememba vzorca dihanja bolnika in učenje dihanja skozi nos. Mnogo bolnikov z astmo in drugimi dihalnimi težavami ne diha skozi nos, saj je ta pogosto zamašen. Žal pa dihanje skozi usta povzroča težko popravljivo škodo na občutljivih dihalnih poteh v pljučih, ki so s tem izpostavljena suhemu ter hladnemu zraku. Poleg tega se ob dihanju skozi nos v celicah nosne votline izloča dušikov oksid, ki ugodno vpliva na prehodnost kisika iz pljuč v kri. Dihanje skozi nos je torej daleč najučinkovitejša preventivna metoda, saj nos opravlja kar 30 funkcij za kakovost diha.

Vsaka uspešna terapija zahteva angažiran pristop bolnika. Dihanje je izjemno globoko zasidran vzorec, zato se v obdobju učenja metode zahteva zavzeto delo. Logika je preprosta: več truda kot vložimo, več zdravja lahko pričakujemo. Butejkovih vaj, za razliko od zdravljenja z zdravili, ni treba izvajati vsak dan in vse življenje. Ko dosežemo spremembo vzorca dihanja (okoli 5 tednov vsakodnevnega izvajanja vaj), lahko s preprostim testom nadziramo stanje. Po potrebi naučene vaje ponovimo oziroma jih pri zdravljenju določenih bolezni (rak, artritis, itd.) izvajamo vsakodnevno tudi do 6 mesecev.

Butejkova metoda dihanja fizično ni zelo zahtevna. Pravzaprav se večina vaj izvaja v udobnem sedečem položaju. Najbolj zahtevno je vztrajanje pri novem načinu dihanja, saj gre za preoblikovanje napačnega vzorca, ki je zasidran v telesu in psihi bolnika.

Zavedamo se, da stres in intenzivna čustvena stanja vodijo v poslabšanje zdravja. Zato je učenje učinkovitega sproščanja pomemben del Butejkove terapije. Ob tem se priporoča tudi spremembe pri prehrani, ki pomembno vplivajo na vzpostavljanje celotnega ravnovesja.

 

Kaj pravijo zdravniki?

Zdravniki poznajo hiperventilacijski sindrom in se zavedajo pomembnosti nadzorovanega dihanja. Z namenom utemeljitve metode v medicinski znanosti povzemamo misli dr. Matjaža Fležarja dr. med. iz članka “Ali s pravilnim dihanjem lahko pozdravimo svojo astmo?” objavljenega v reviji Društva pljučnih bolnikov Slovenije – Zdrav dih za navdih:

“Po podatkih v svetu ima vsak deseti bolnik v ambulanti zdravnika splošne prakse hiperventilacijski sindrom, mnogo med njimi je tudi astmatikov, pri katerih je ta sindrom še veliko pogostejši. … prvo zdravljenje hiperventilacijskega sindroma pa je učenje pravilnega dihanja in relaksacijskih tehnik. Pri zadostni stopnji samodiscipline in z redno vadbo pravilnega dihanja je v velikem odstotku možno hiperventilacijski sindrom popolnoma pozdraviti.”

Joga, avtosugestija, Butejkova metoda, dihanje med plavanjem in podobno so različne tehnike z istim končnim ciljem: obvladovati obseg svojega dihanja in s tem odpraviti hiperventilacijo. Pri bolnikih z astmo in hiperventilacijskim sindromom to pomeni, da bo veliko redkeje potreboval inhalacijo bronhodilatatorja zaradi težke sape. Vendar samo bronhodilatatorja (ventolin, berotec, berodual, serevent itd.)! Protivnetnega zdravila, ki zdravi astmatsko vnetje v dihalnih poteh, pa nobena izmed teh metod ne more nadomestiti in nujno je, da ga bolnik redno prejema, čeprav je možno, da bo dnevni odmerek ob uporabi teh metod manjši.«

Buteyko.jpg
BPI Fellow Certificate.jpg

Profesor Konstantin Buteyko, dr. med.

Konstantin Pavlovič Buteyko se je rodil leta 1923 blizu Kijeva v Rusiji. Njegov oče je bil navdušen nad tehnološkimi dosežki in tudi mladi Konstantin je šel po njegovi poti. Študij na kijevski politehniški šoli prekine druga svetovna vojna, po kateri se začne zanimati za medicino. Pri 23. letih se vpiše na medicinski inštitut v Moskvi.

Ko je leta 1952 diplomiral z odliko, je dobil nalogo, da vzpostavi laboratorij za funkcionalno diagnostiko v Moskvi. Leta 1958 ga je profesor Meshalkin, direktor sibirske podružnice Ruske akademije za znanost, povabil, da se pridruži Inštitutu za eksperimentalno biologijo in medicino.

Usoda je Buteyka zaznamovala v tretjem letniku študija medicine. Ena od študijskih nalog je zahtevala veliko količino poslušanja srca s stetoskopom.

Ko je nekega dne ob izvajanju naloge zahteval od bolnika, da globoko diha, se je le-ta onesvestil. Buteyko je v razgovoru z drugimi zdravniki iskal razloge v prekomerni zasičenosti možganov s kisikom. Vendar sam pri sebi ni bil zadovoljen z odgovorom. Tako je neke študijske noči, ko je bil še sredi naloge, pomislil, da se nekatere bolezni pojavijo zaradi globokega dihanja. Kot na dlani je imel tudi prvega pacienta, na katerem lahko preizkusi hipotezo – sebe samega. Bolehal je za zelo težko obliko povišanega  krvnega tlaka – maligna hipertenzija. Poskusil je plitkejše dihati, kar mu je takoj olajšalo glavobol in umirilo srčni utrip. Ko pa je zadihal hitreje in globlje, se je stanje poslabšalo. Začutil je, da morda odkriva pravi razlog za svoje težave. Še isto noč je hipotezo preveril tudi na bolnikih, ki so imeli težave z dihali, bolečine v prsnem košu ali angino pectoris. Prosil jih je, naj dihajo počasneje in plitkejše, kar jim je olajšalo simptome. Če pa so dihali globoko, se je počutje poslabšalo.

Buteyko se je še en mesec ukvarjal s svojim odkritjem. Zapisoval si je številne podatke, da bi zadostil znanstvenim kriterijem. Zdelo se mu je preveč enostavno in učinkovito ter skoraj nemogoče, da še nihče do sedaj ni pomislil na kaj takega. Poleg tega pa je njegova teza v nasprotju z uveljavljenim splošnim prepričanjem, da je globoko dihanje pot do zdravja.

K sreči je delo na Inštitutu v Sibiriji omogočalo, da je Buteyko v letih 1958 in 1959 opravil študijo na 200 primerih – zdravih in bolnih ljudi. Tako je januarja 1960 svoje ugotovitve predstavil znanstveni komisiji. Opisal je eksperiment, ki je pokazal pomembno soodvisnost med globino dihanja (hiperventilacijo), koncentracijo CO2 v telesu, zoženjem žil ter zdravjem posameznika. Večina članov komisije je bila osupla. Buteyko je izrazil mnenje, da se bolezni kot je astma, hipertenzija in angina pectoris lahko pozdravijo brez visoke medicinske in farmakološke tehnologije in posega v telo. Kljub temu, da člani komisije niso bili ravno navdušeni nad odkritjem je direktor Meshalkin dovolil, da Buteyko nadaljuje z raziskovanjem v tej smeri. Sedaj je imel na voljo najboljšo medicinsko tehnologijo, s katero je lahko spremljal funkcije organizma ter spremembe pri uporabi njegove metode dihanja. Podatki so bili skrbno matematično obdelani in zaključki znanstveno utemeljeni. Eksperimenta se je udeležilo tudi 200 specialistov, ki so se hkrati učili metode in bili sami izpostavljeni pozitivnim učinkom na zdravje. Statistika je pokazala, da so do leta 1967 uspešno pozdravili več kot 1000 bolnikov z astmo, hipertenzijo in angino pectoris.

Kljub uspehu Butejkova metoda ni dobila uradnega dovoljenja, da se uporablja v zdravstvu. Kot pravi Buteyko je bil kirurški lobi premočan in je v uspehu tako preproste metode videl nepremagljivega tekmeca, ki bi prestižnost kirurškega noža postavil na realna tla.

Vendar se Buteyko ni vdal. Vztrajal je pri novih raziskavah in končno mu je januarja leta 1968 Ministrstvo za zdravje dovolilo izvesti poskus na pulmološkem inštitutu v Leningradu pod enim pogojem; sprejeti mora tudi bolnike, ki jim uradna medicina ne more več pomagati. Dogovorili so se, da bo metoda vključena v zdravstveni sistem, če bo zdravljenje uspešno pri več kot 80% bolnikov. V kratkem času, kar so tudi uradno priznali, je ozdravil 44 od 46 bolnikov. Po nadaljnjih terapijah pa sta si opomogla tudi preostala dva bolnika. Uradni rezultati raziskave so bili poslani na Ministrstvo za zdravje, ki pa je na presenečenje Buteyka in drugih vpletenih avgusta 1968 izdalo dekret, da se Buteykov laboratorij zapre, njegovo osebje pa odpusti brez možnosti alternativne zaposlitve v zdravstvenem sistemu Rusije.

Kljub tej katastrofalni odločitvi je metoda preživela, saj so člani Buteykove ekipe nadaljevali z zdravljenjem bolnikov. Z leti se je pritisk uspešno ozdravljenih bolnikov stopnjeval. Tako je bil drugi uradni preizkus metode izveden na Inštitutu za pediatrijo v Moskvi leta 1980. Študije so potrdile visoko (po virih skoraj 100%) uspešnost metode, ki je bila tedaj javnosti že znana. Rezultati so bili tokrat uradno in javno priznani, metoda pa odobrena s strani takratne ruske vlade.

Profesor Buteyko je umrl leta 2003.

Danes je Butejkova metoda poleg Rusije uveljavljena tudi v Veliki Britaniji, Novi Zelandiji, Avstraliji in ZDA. Počasi se uveljavlja tudi drugje v razvitem svetu, predvsem po državah EU. Zagotovo veseli dejstvo, da poleg številnih pričevanj ozdravljenih bolnikov, tudi vse več znanstvenih raziskav potrjuje uspešnost metode. Hkrati pa je pomembno, da se tudi v uradni zahodni medicinski doktrini kaže trend sprejemanja subtilnih in telesno ne-invazivnih metod, saj se zdravniška stroka zaveda, da se dihanje dotika telesnih, psihičnih in duhovnih dimenzij človeka.

Med strokovnjaki Butejkove metode dihanja so različne struje. Dr. Hosta, častni član mednarodnega združenja pooblaščenega za izvajanje Butejkove metode, se nagiba k temu, da se z novimi dognanji o dihanju metodo dopolnjuje in nadgrajuje. Vsekakor pa je treba poudariti, da je metoda kompleksna in zelo zahtevna, če jo izvajamo v duhu, kot jo je razvil dr. Buteyko. In zadnje izkušnje strokovnih kolegov, ki so metodo vključno z »asketskimi« ukrepi združili še z nadzorovanim načinom prehranjevanja, kažejo na izjemne koristi za zdravje.

Na tem mestu velja še poudariti, da na tečaju za vaditelja Integralnega dihanja posredujemo le del Butejkove metode, ki pa ob discipliniranem delu prinaša dobre rezultate. Poglobitev v izvorno Butejkovo metodo in njene dokazano učinkovite sodobne dopolnitve pa dr. Hosta predstavi na usposabljanju za terapevte Integralnega dihanja. 

bottom of page