Vzdušje v šoli: čutenje in regulacija vedenja v obdobju p(l)andemije

Človek kot čuteče bitje skozi različne kanale sprejema dražljaje zunanjega in tudi notranjega sveta. Zato bomo v nadaljevanju na kratko pogledali, kako so zapovedani ukrepi v šoli vplivali na procesiranje teh dražljajev in nasploh na oblikovanje strukture lastne biti, lastne identitete oziroma lastnega koncepta utelešenosti v ogrožujočih okoliščinah.

Ukrepi so od otrok zahtevali naslednje (izbrali smo ključne poudarke, ob katerih razvijamo svojo tezo):

- nošenje maske, ki pokriva večji del obraza, vsekakor pa usta in nos;

- razkuževanje rok;

- socialna distanca (tudi z navodili v smislu, da ni dobro posojati šolskih potrebščin itd.)

- omejeno gibanje (zaprta igrišča, dvorane) in omejeno izvajanje športnih dejavnosti, ko je to bilo dovoljeno;

- in, dodamo še testiranja s palčko iz nosne votline, če so se otroci želeli udeleževati športnih in drugih tekmovanj.


Ta prispevek je izvleček iz prispevka z naslovom PEDAGOŠKI KRIMINAL, POLIVAGALNA TEORIJA IN PSIHO-SOMATSKO BREME C UKREPOV , ki je objavljen v zborniku Koronska kriza pod drobnogledom empirične znanosti

zbornik KORONSKA KRIZA za INFORMIRANJE
.PDF
Download PDF • 6.11MB

Polivagalna teorija ponuja način, kako lahko razumemo organizacijo našega živčnega sistema, ki oblikuje naše razumevanje kliničnih motenj in težav, tako da simptome, kot je disociacija, vidimo ne kot slábo (napačno) vedenje, temveč kot prilagodljive reakcije na znake v okolju, ki sprožijo naše fiziološke odzive na zaznane nevarnosti. (Porges, 2011) Shemo polivagalne teorije povzemamo po S. Božiču, ki jo je prevedel v slovenski jezik.




Polivagalna perspektiva izjemno dobro razkriva, kako so zapovedane strategije direktno vplivale na naš živčni sistem. Najprej izjemno močno in z vojaško terminologijo medijsko posredovana in z novimi vedenjskimi pravili komunicirana grožnja, ki jo prinaša prisotnost C virusa, premakne naš avtonomni živčni sistem v obrambno stanje, ki moti nevrofiziološko ravnovesje (ta in taka opozorilna ter grozljiva sporočila se ponavljajo večkrat na dan, skozi vse mogoče kanale, ko dosegajo tako otroke kot starše), potrebno za ko-regulacijo z drugimi (socialna povezanost) in za optimizacijo homeostatskih procesov, ki vodijo do zdravja, rasti in obnove. Tako je naš živčni sistem izzvan, da hkrati opravlja nezdružljive zahteve. Na eni strani naj se ves čas in povsod otrok umika možnemu stiku z virusom C in na drugi strani naj izpolni naše biološko nujno povezovanje z drugimi, da se počutimo mirno in varno. To je jedro, ki povzroča celo vrsto, celo kaskado fizioloških in psiholoških procesov, ki povzročajo zmedo v organizmu in večajo anksioznost, stalno napetost, hkratno simpatično (SŽS) ter dorzalno-vagalno vzdraženost, ki si kljubujeta. Namreč, te paradoksalne zahteve potrebujejo različna nevrofiziološka stanja. Izogibanje okužbi sproži kronično mobilizacijsko strategijo, ki zmanjšuje našo sposobnost umirjanja s pomočjo socialne povezanosti in telesne bližine. Še več, v to evolucijsko strategijo preživetja, ki potrebuje bližino in sodelovanje, se vplete razum, ki sedaj drugega vidi kot grožnjo, kot nosilca smrtonosnega virusa. In človek ne bi bil človek brez sočutja, obrne to tudi k sebi (če ne mu pa to odgovornost naložijo avtoritete) in sebe vidi kot možnega (asimptomatskega) prenašalca dotičnega virusa in se iz solidarnosti samoizolira, izklopi, umakne, skrije, potuhne, se naredi nevidnega, postane pasiven in depresiven, ker s tem zmanjša možnost, da bi koga okužil. Tako ne samo da so drugi grožnja njegovemu obstoju, ampak tudi sam postane grožnja drugim, predvsem bližnjim, brez katerih ne more preživeti. Zato je lahko skrajna posledica umika mladega človeka, ki se zaveda, da je sam postal grožnja drugim, najbližjim, in če so ob tem še druge okoliščine nenaklonjene in onemogočajo njegovo delovanje v korist socialne povezanosti, tudi samomorilna misel, ki v socialnem smislu pomeni odrešitev drugih pred grožnjo, ki obstaja, dokler potencialni (pa četudi »asimptomatski«) prenašalec virusa živi.


Porges sam (2021) navaja, da COVID-19 kriza vdira v samo tkanje naše družbe. Seveda še vedno iščemo poglobljene odgovore v znanosti, da bi razumeli, kako kriza vpliva na naše duševno in fizično zdravje, kako zaznavamo svet in način interakcije z drugimi. Polivagalna teorija ponuja uporaben nevrobiološki model prilagoditve na stresne okoliščine, ki pojasnjuje, kako grožnja povzroča odziv na nevarnost, moti našo sposobnost uravnavanja vedenjskih in čustvenih stanj, posega v naše optimistično razpoloženje in zmanjšuje stopnjo zaupanja in občutka socialne varnosti in povezanosti z drugimi.


Slika 2:


Slika 2: (vir Harricharan, 2021) Interakcija med zunanjimi in notranjimi občutki. Ljudje neprestano prejemajo številne čutne dražljaje iz zunanjega sveta (npr. vizualni, slušni, otipljivi itd.). Hkrati ljudje neprestano doživljajo notranje fizične občutke (npr. nihanja vzburjenosti, temperature, spremembe v dihanju), ki lahko sprožijo močna čustva v notranjem telesu (npr. strah, čustveno omrtvičenje in veselje). Vključevanje notranjih čustvenih občutkov in zunanjih čutnih informacij ima ključno vlogo pri oblikovanju zaznavanja čutne izkušnje.


Kot nam kaže slika 2, so ukrepi zadeli pravzaprav vse ključne senzorne poti, s katerimi vzpostavlja naš organizem stik z zunanjim svetom, zazna in sprejme dražljaje ter jih interpretira z namenom vzdrževanja, ohranjanja in razvijanja življenja, oblikuje svojo identiteto in se na podlagi osebnih motivov izraža in daje v svet. Kot da gre za zelo premišljeno načrtovane ciljno usmerjene stresorje v smislu slabitve imunskega sistema.

Je to še šola, nočna mora ali neslana šala?


V zaključku prispevka poudarjamo diskrepanco med posledicami ukrepov in uvodno ekspliciranimi vzgojno-izobraževalnimi cilji ter veljavnim redom javne šole na slovenskem. Navedki so citirani iz splošno sprejetega šolskega reda in objavljenih vzgojnih načrtov, ki so javno dostopni na spletnih straneh slovenskih javnih osnovnih šol.


Navedek: »Vzgojno delovanje šole je strokovno delo, ki se izvaja v skladu s pravili stroke...« odpira temeljno etično in pravno vprašanje, katera stroka in s kakšnimi utemeljitvami, znanstvenimi dokazi in nameni je vdrla v telesno in psihično integriteto otrok in mladine?

Navedek: »Vzgojni načrt je namenjen učencem, staršem, strokovnim delavcem, vodstvu in ostalim delavcem šole. Z njim želimo pozitivno vplivati na razvoj klime v šoli ter omogočiti čim boljše sodelovanje med delavci šole, starši in učenci.« Če vzgojni načrt v novih okoliščinah ni bil prilagojen in dogovorjen v smislu soglasja vseh deležnikov, katerim je namenjen, potem sklepamo, da je eksplicitna želja po pozitivnem vplivu na razvoj klime in dobrem sodelovanju s starši, postala v času ukrepov zgolj floskula, ki javno šolo postavlja v veliko zadrego.


Navedek iz pravil šolskega reda: »Pri tem je bistvenega pomena osveščenost vseh udeležencev vzgojno izobraževalnega procesa, da imajo učenci pravico do varnega in spodbudnega okolja ter do pomoči v primerih, ko se znajdejo v nesprejemljivih situacijah in dogodkih. Vsi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa lahko podajo pripombe ali predloge za dopolnitev ali spremembo pravil, ki jih obravnava učiteljski zbor. Če so predlogi za spremembo in dopolnitev pravil utemeljeni, jih ravnatelj predlaga v sprejem Svetu šole.« V duhu tega navedka je treba opraviti analizo, kako so šole osveščale otroke in mladino o naravi ukrepov in če so pri tem upoštevale sposobnost kritičnega mišljenja staršev in mladine, ali so zgolj enostransko in enosmerno komunicirale informacije, ki so jih šole prejele s strani pristojnega ministrstva in drugih pooblaščenih sistemskih mehanizmov za koordinacijo upravljanja razglašene epidemije. Šole je treba soočiti tudi z dejstvi, ki izhajajo iz polivagalne teorije in negativnimi posledicami, ki se že kažejo pri otrocih in mladini in jih dokazujejo mnoge stroke, kar pomeni, da šole niso zagotovile varnega, sploh pa ne spodbudnega, okolja. Nasprotno, ključni ukrepi vsi po vrsti (maska, distanca, razkuževanje, omejitve gibanja) delujejo stresno na otroke in slabijo njihov imunski sistem ter nimajo znanstvene podlage.


Navedek iz ciljev: »Pri tem želi (šola) omogočiti osebnostni razvoj učenca v skladu z njegovimi sposobnostmi ter si prizadevati, da se učenci čutijo varne in sprejete. ... Učencem bomo omogočali osebnostni razvoj v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi ter razvijali njegovo pozitivno samopodobo.« Z zapovedanimi ukrepi je šola, to smo v prispevku utemeljili s polivagalno teorijo, a-priori že pri vstopu skozi šolska vrata zmanjšala fizične, konativne in kognitivne sposobnosti otrok, jim sporočila, da se nahajajo na nevarnem območju in jim preprečila občutek tople sprejetosti in človeške povezanosti. Z ukrepi so učitelji pravzaprav spodbujali senzo-motorično amnezijo in s tem povečevali odtujitev (alienacijo) od lastnega telesa, od lastnih občutkov in čustev, kar najverjetneje vodi v patološke vedenjske oblike in na dolgi rok lahko tudi v pogostejša kronična obolevanja.


V tem duhu bi lahko še naprej komentirali navedene točke šolskega reda in ciljev ter načina uresničevanja le-teh. Vendar ugotavljamo, da smo zadovoljivo razgalili v času "epidemije" posiljen šolski sistem, v katerega so bili vključeni naši otroci. Kot najbolj ranljiva in hkrati ciljna skupina bi morali otroci biti deležni posebne skrbi, tehtnega premisleka deležnikov, njihovega informiranega soglasja pri spremembah vzgojnih ciljev in morebitnih načinih doseganja le-teh.
Odgovorno pedagoško ravnanje v času "epidemije" bi moral biti imperativ pri delovanju šolske institucije, pri čemer bi morali zagotoviti tudi zdravju prijazno, morda še več, za imunski sistem spodbujevalno okolje, ne pa obratno, kot ugotavljamo v prispevku. Zato s pridihom globokega obžalovanja ugotavljamo, da se je pred našimi očmi odvijal »organiziran pedagoški kriminal.« Napravljeno škodo je nemogoče oceniti, a vendar podajamo žogo ravnateljem in učiteljem, da v skladu z restitucijo, kakršno navajajo v svojih šolskih pravilnikih in jo pričakujejo od učencev, vzamejo breme posledic na svoja pleča in poskrbijo, da se novo šolsko leto odvije tako, kot se za slovensko pedagoško stroko spodobi in se od nje to tudi pričakuje: da deluje v dobro otrok in mladine, spodbuja njihovo zdravje in sposobnost kritičnega mišljenja ter omogoča dober stik s svojim telesom in z naravo ter krepi socialno skupnost in solidarnost, kot osnovne pogoje za življenje v blaginji.

*Prispevek oz. izvleček je objavljen z namenom osveščanja zainteresirane javnosti ter zaščite otrok pred neprimernimi ali škodljivimi ukrepi, ki se zahtevajo od otrok brez informiranega soglasja staršev kot deležnikov. Za dobro javno šolo se je vselej vredno soočati z izzivi, ki nam jih prinaša doba, v kateri živimo. In zavedanje, da je obvezna osnovna šola kolektivni prostor, kjer so zagotovljeni odlični pogoji za kakršnokoli ideološko in svetovno-nazorsko usmerjanje in nadzorovanje naših otrok, je ključno za sprejemanje soodgovornosti za posledice. Korenite spremembe v šolstvu so neizbežne in nujne, če želimo slediti potrebam novega časa, nove zavesti in novega človeka. Kajti vzdušje, v katerem se razvijajo otroci, oblikujejo vedenjske vzorce, strategije sodelovanja in obrambne mehanizme, ki bodo močno zaznamovale njihovo zrelost in zavestno soustvarjanje sveta v dobi odraslih. In v prispevku, z dodatnim ozirom na ideološko programiranje javnih in/ali velikih medijev, smo pokazali, da globalizirana in lokalna pluto- in oligokracija, ki diktira tudi šolsko-politične odločitve, posega globoko v telesa naših otrok, kar je v samih temeljih svetosti življenja popolnoma nesprejemljivo. Razen, tudi to dopušča naravni zakon, če ljudje, predvsem učitelji, ravnatelji in starši to nekritično sprejemajo in s pasivnostjo ter tiho ubogljivostjo dajejo privolitev in to v smislu naravnega prava legitimizirajo.

Tu leži jedro rešitve: vsak mora sam pri sebi sprejeti in dojeti kritično točko, na kateri se bo odločil za jasno stališče in bo z delovanjem zavaroval svoje pravice in z močjo volje in usmerjenega delovanja soustvarjal in zahteval tako javno šolo, ki je vredna, da jo obiskuje njegov otrok.





 

Dr. Milan Hosta se že več kot 20 let sistematično ukvarja z raziskovanjem uporabe dihanja

- za namene osebnostne rasti in razvoja zavesti,

- za spodbujanje samo-zdravilnih, regenerativnih in krepčilnih potencialov telesa ter

- kot odličnega orodja za upravljanje in učinkovito soočanje s stresom.


Več o delavnicah: https://www.dihalnica.si/o-dihalnici

***


ODPORNOST V NAPORNIH ČASIH

Izjemen life-coaching za doseganje dobre imunske odpornosti, gibalne lahkotnosti, čustvene stabilnosti in mentalne odločnosti.

https://www.dihalnica.si/coaching


***


60-DNEVNI POST-KORONSKI PROGRAM OKREVANJA

https://www.dihalnica.si/zdravilnica


443 views

Recent Posts

See All