Vzdušje v šoli: čutenje in regulacija vedenja v obdobju p(l)andemije
Človek kot čuteče bitje skozi različne kanale sprejema dražljaje zunanjega in tudi notranjega sveta. Zato bomo v nadaljevanju na kratko pogledali, kako so zapovedani ukrepi v šoli vplivali na procesiranje teh dražljajev in nasploh na oblikovanje strukture lastne biti, lastne identitete oziroma lastnega koncepta utelešenosti v ogrožujočih okoliščinah.
Ukrepi so od otrok zahtevali naslednje (izbrali smo ključne poudarke, ob katerih razvijamo svojo tezo):
- nošenje maske, ki pokriva večji del obraza, vsekakor pa usta in nos;
- razkuževanje rok;
- socialna distanca (tudi z navodili v smislu, da ni dobro posojati šolskih potrebščin itd.)
- omejeno gibanje (zaprta igrišča, dvorane) in omejeno izvajanje športnih dejavnosti, ko je to bilo dovoljeno;
- in, dodamo še testiranja s palčko iz nosne votline, če so se otroci želeli udeleževati športnih in drugih tekmovanj.
Ta prispevek je izvleček iz prispevka z naslovom PEDAGOŠKI KRIMINAL, POLIVAGALNA TEORIJA IN PSIHO-SOMATSKO BREME C UKREPOV , ki je objavljen v zborniku Koronska kriza pod drobnogledom empirične znanosti
zbornik KORONSKA KRIZA za INFORMIRANJE
.PDF
Download PDF • 6.11MB
Polivagalna teorija ponuja način, kako lahko razumemo organizacijo našega živčnega sistema, ki oblikuje naše razumevanje kliničnih motenj in težav, tako da simptome, kot je disociacija, vidimo ne kot slábo (napačno) vedenje, temveč kot prilagodljive reakcije na znake v okolju, ki sprožijo naše fiziološke odzive na zaznane nevarnosti. (Porges, 2011) Shemo polivagalne teorije povzemamo po S. Božiču, ki jo je prevedel v slovenski jezik.
Polivagalna perspektiva izjemno dobro razkriva, kako so zapovedane strategije direktno vplivale na naš živčni sistem. Najprej izjemno močno in z vojaško terminologijo medijsko posredovana in z novimi vedenjskimi pravili komunicirana grožnja, ki jo prinaša prisotnost C virusa, premakne naš avtonomni živčni sistem v obrambno stanje, ki moti nevrofiziološko ravnovesje (ta in taka opozorilna ter grozljiva sporočila se ponavljajo večkrat na dan, skozi vse mogoče kanale, ko dosegajo tako otroke kot starše), potrebno za ko-regulacijo z drugimi (socialna povezanost) in za optimizacijo homeostatskih procesov, ki vodijo do zdravja, rasti in obnove. Tako je naš živčni sistem izzvan, da hkrati opravlja nezdružljive zahteve. Na eni strani naj se ves čas in povsod otrok umika možnemu stiku z virusom C in na drugi strani naj izpolni naše biološko nujno povezovanje z drugimi, da se počutimo mirno in varno. To je jedro, ki povzroča celo vrsto, celo kaskado fizioloških in psiholoških procesov, ki povzročajo zmedo v organizmu in večajo anksioznost, stalno napetost, hkratno simpatično (SŽS) ter dorzalno-vagalno vzdraženost, ki si kljubujeta. Namreč, te paradoksalne zahteve potrebujejo različna nevrofiziološka stanja. Izogibanje okužbi sproži kronično mobilizacijsko strategijo, ki zmanjšuje našo sposobnost umirjanja s pomočjo socialne povezanosti in telesne bližine. Še več, v to evolucijsko strategijo preživetja, ki potrebuje bližino in sodelovanje, se vplete razum, ki sedaj drugega vidi kot grožnjo, kot nosilca smrtonosnega virusa. In človek ne bi bil človek brez sočutja, obrne to tudi k sebi (če ne mu pa to odgovornost naložijo avtoritete) in sebe vidi kot možnega (asimptomatskega) prenašalca dotičnega virusa in se iz solidarnosti samoizolira, izklopi, umakne, skrije, potuhne, se naredi nevidnega, postane pasiven in depresiven, ker s tem zmanjša možnost, da bi koga okužil. Tako ne samo da so drugi grožnja njegovemu obstoju, ampak tudi sam postane grožnja drugim, predvsem bližnjim, brez katerih ne more preživeti. Zato je lahko skrajna posledica umika mladega človeka, ki se zaveda, da je sam postal grožnja drugim, najbližjim, in če so ob tem še druge okoliščine nenaklonjene in onemogočajo njegovo delovanje v korist socialne povezanosti, tudi samomorilna misel, ki v socialnem smislu pomeni odrešitev drugih pred grožnjo, ki obstaja, dokler potencialni (pa četudi »asimptomatski«) prenašalec virusa živi.
Porges sam (2021) navaja, da COVID-19 kriza vdira v samo tkanje naše družbe. Seveda še vedno iščemo poglobljene odgovore v znanosti, da bi razumeli, kako kriza vpliva na naše duševno in fizično zdravje, kako zaznavamo svet in način interakcije z drugimi. Polivagalna teorija ponuja uporaben nevrobiološki model prilagoditve na stresne okoliščine, ki pojasnjuje, kako grožnja povzroča odziv na nevarnost, moti našo sposobnost uravnavanja vedenjskih in čustvenih stanj, posega v naše optimistično razpoloženje in zmanjšuje stopnjo zaupanja in občutka socialne varnosti in povezanosti z drugimi.
Slika 2:
Slika 2: (vir Harricharan, 2021) Interakcija med zunanjimi in notranjimi občutki. Ljudje neprestano prejemajo številne čutne dražljaje iz zunanjega sveta (npr. vizualni, slušni, otipljivi itd.). Hkrati ljudje neprestano doživljajo notranje fizične občutke (npr. nihanja vzburjenosti, temperature, spremembe v dihanju), ki lahko sprožijo močna čustva v notranjem telesu (npr. strah, čustveno omrtvičenje in veselje). Vključevanje notranjih čustvenih občutkov in zunanjih čutnih informacij ima ključno vlogo pri oblikovanju zaznavanja čutne izkušnje.