Podprimo epifizo in hipofizo - navdih ljuboživosti

Vprašam ženo, če je že slišala za deželo, kjer se cedita med in mleko. "Jaaa, seveda," je kar vzkliknila ob nepričakovanem vprašanju. "In, kje je to?" nadaljujem. "Indija Koromandija!" brez zadržkov odgovori. No, se vidi, da dela v vrtcu 😉

Pa vendar nekaj takega res obstaja. Pa ne tam nekje daleč in nekoč v pravljičnih deželah, temveč tako blizu, da tega sploh ne vidimo. Seveda gre za simbolni jezik, za metaforo, kar pa ne pomeni, da to ni pomembno za naše življenje. Nasprotno, v tej metafori, ki vam jo predstavim, domuje še kako pomembno logosomatsko sporočilo za človeka 21. veka.

Morda je največja iluzija sodobnega človeka ta, da misli, da živi predvsem iz glave. Kot da je človek predvsem misel, informacija ali identiteta, ki jo nosi v svojem umu. Toda organizem govori drugače in nikoli ne laže. Organizem vedno razkrije resnično stanje človekovega odnosa do življenja. Način, kako dihamo, kako spimo, kako čutimo, kako se odzivamo na stres, kako vstopamo v odnose in kako prenašamo tišino, razkriva mnogo več kot naše ideje o sebi. Človek današnjega časa je pogosto notranje razdrobljen in miselno razpršen. Zgoraj preveč stimulacije, spodaj preveč napetosti, v sredini pa premalo ritma. Preveč informacij, preveč aktivnosti in premalo pomena ter regeneracije. Organizem je postal utrujen od neprekinjene budnosti in potrebe, da vsako temo osvetlimo. Kot da sodobna kultura človeka sili v stanje, v katerem nikoli zares ne počiva in nikoli zares ne prebiva v sebi. Zato smo vse prevečkrat dobesedno in metaforično "iz sebe!"

Fenomenologi telesa, kot je Maurice Merleau-Ponty, so opozarjali, da telo ni objekt, ki ga imamo, ampak način, kako sploh prebivamo v svetu. Telo ni samo fizična struktura, temveč način zaznavanja, orientacije in pomena. Človek sveta ne doživlja zgolj skozi možgane, ampak skozi celoten organizem. Telo je vedno že odnos. Vedno že interpretacija sveta. In prav v tej točki se sodobna fenomenologija zanimivo približa nekaterim starim duhovnim tradicijam, pa tudi logosomatskemu razumevanju človeka. V skoraj vseh starodavnih kulturah je telo predstavljalo zemljevid kozmosa. Hermetična tradicija je govorila: »Kakor zgoraj, tako spodaj.« V taoizmu je človek razumljen kot most med Nebom in Zemljo. V indijski jogijski tradiciji je telo prepleteno z energetskimi kanali, ki povezujejo zavest, dih in življenje. Tudi srednjeveški mistiki niso ločevali med anatomijo in duhovnostjo. Notranjost človeka je bila razumljena kot večplastni prostor, v katerem se srečujejo različne ravni bivanja.

Ko Dante Alighieri v Božanski komediji opisuje pekel, vice in nebesa, ne opisuje zgolj posmrtnega sveta. Njegovo potovanje je mogoče brati tudi kot simbolno anatomijo človeka samega. Spodaj v drobovju pod trebušno prepono je svet nagona, vročine, trpljenja, inkarnacije in sile. V sredini, v prsnem košu je svet očiščevanja, diha, ritma in odnosa. Zgoraj pa svet svetlobe, kontemplacije in notranje orientacije. Človek je torej bitje treh svetov.

Povzemimo še antropozofski uvid:

V spodnjem delu telesa, v medenici in trebušni votlini, prebivajo organi presnove in reprodukcije. To je svet krvi, topline, prebave, spolnosti in rojstva. Rudolf Steiner je ta pol človeka povezoval predvsem z voljo in presnovno-gibalnim sistemom. Volja v tem smislu ni psihološka odločitev, ampak globoka organska sila življenja, ki deluje večinoma nezavedno. Človek v spodnjem polu telesa ne misli sveta. Tam ga prebavlja in živi.

V srednjem delu telesa se nahajata srce in pljuča. Prostor ritma. Vsak vdih pomeni sprejem sveta vase. Vsak izdih vračanje sebe svetu. Srce in pljuča predstavljajo prehod med zgornjim in spodnjim polom človeka. Med zavestjo in metabolizmom. Antropozofska medicina ravno ritmični sistem razume kot središče človekovega ravnovesja, kjer se srečujejo živčni procesi glave in dinamične sile presnove.

In nato glava. Toda glava ni zgolj center mišljenja. Že sama anatomija možganov razkriva nekaj izredno simbolnega. Možgani se v embrionalnem razvoju ne začnejo kot trdna masa, temveč kot votlinski sistem. Nevralna cev, iz katere nastanejo možgani in hrbtenjača, vsebuje notranji tekočinski prostor, iz katerega se kasneje razvije ventrikularni sistem. Človeški možgani se torej organizirajo okoli notranje praznine, napolnjene s cerebrospinalno tekočino. Ta tekočina ni samo mehanska zaščita živčnega sistema, temveč tudi pomemben medij presnove, signalizacije in ritmične regulacije organizma

.

Prav v bližini teh notranjih tekočinskih prostorov se nahajata ti dve izjemni strukturi: epifiza in hipofiza. Dve majhni žlezi, ki sta skozi zgodovino vzbujali zanimanje tako znanosti kot mistike. Epifiza ali češerika leži skoraj v geometričnem centru možganov, med obema hemisferama in ob tretjem ventriklu. Hipofiza pa počiva v kostni vdolbini, imenovani sella turcica, pod možgani in tik nad ustno votlino.

Sodobna znanost epifizo razume predvsem kot nevroendokrino žlezo, ki izloča melatonin in sodeluje pri uravnavanju cirkadianega ritma. Hipofiza pa velja za eno ključnih regulatornih žlez endokrinega sistema, saj preko številnih hormonov usklajuje delovanje drugih žlez v telesu. Renesančni filozofi so epifizo pogosto povezovali z notranjo svetlobo in zavestjo. René Descartes jo je imenoval celo »sedež duše«. Antropozofija pa v epifizi in hipofizi vidi ostanek nekdanje globlje povezanosti človeka s kozmičnimi ritmi.

Ne glede na to, ali človek takšne interpretacije razume dobesedno ali simbolno, ostaja dejstvo, da sodobni človek izgublja stik z notranjim ritmom. Izgubljamo odnos z nočjo, temo, spanjem, počasnostjo in regeneracijo. Živimo pod umetno svetlobo, v stalni stimulaciji in neprekinjeni aktivaciji živčnega sistema. Organizem pa še vedno pripada starodavnemu ritmu svetlobe in teme, sonca in lune. Morda zato danes ni največji problem človeka pomanjkanje informacij, ampak pomanjkanje notranje orientacije. Znamo analizirati svet od vesolja do atoma, ne znamo pa več pristno prebivati v sebi. In morda ravno zato postajajo vprašanja diha, življenjskega ritma in notranje pozornosti ponovno tako pomembna. Vse to namreč določa našo zavestno prisotnost v tem svetu!

Dežela, kjer se cedita med in mleko

Kaj se zgodi z organizmom, ki nikoli več ne vstopi v globoko regenerativno stanje? Kaj se zgodi s človekom, ki izgubi stik z ritmom noči, diha, tišine in notranje topline? Kaj se zgodi s človekom, ki svet dojema le skozi racio, razum in meritve, s človekom, ki je razčaral tudi tisto, kar naj bi mu bilo sveto? Kje je tista rajska, srčnemu človeku prijazna in topla dežela, kjer se cedita med in mleko?

Antropozofska medicina je toplino vedno razumela kot eno ključnih dimenzij zdravja. Toplina ni zgolj temperatura telesa, ampak sposobnost organizma, da ostaja notranje pretočen med živčevjem, ritmom in metabolizmom. Brez notranje topline človek ne more zares čutiti, ne more globoko dihati, niti ne more mirno in poglobljeno kontemplirati. Organizem v stanju hladu se skrči, zapre, otrdi na vseh nivojih. Toplina, o kateri govorimo, je stvar toplotnega etra, a o tem več povem na srečanju na Rogli.

Zato so stare tradicije govorile o notranjem »medu« in »mleku«. Ne kot o magičnih tekočinah v dobesednem smislu, ampak kot o simbolu harmoničnega organizma. Epifiza kot organ svetlobnega ritma, ki nosi kvaliteto subtilne notranje orientacije, vloži seme v tekočinsko telo. Hipofiza pa nosi kvaliteto negovanja življenja. Skrbi, da seme možnosti postopoma dozori v obliko, funkcijo in življenjsko izkušnjo.

V prenesenem pomenu govorimo o tem, da epifiza izloča življenjski nektar, se na svetlobi medi, hipofiza pa v skladu s svojo feminilno kvaliteto izloča mleček (supernapitek in eliksir, kakršnega lahko ustvari le materinska ljubezen, ki daje moč za stvarjenje novega življenja).

Dežela, kjer se cedita med in mleko je v tebi, darga bralka, dragi bralec!!!

Ves čas! V tebi.

V jogijski tradiciji obstaja praksa Nadi Shodana, kjer gre za izmenično dihanje skozi levo in desno nosnico. Na prvi pogled gre za preprosto dihalno tehniko. Toda v ozadju je mnogo globlja intuicija: človek je bitje polaritet, je bitje, ki je kot struna vpeto med nebo in zemljo. Zato lahko s to tehniko segamo globoko in visoko, spodbujamo delovanje tako hipofize kot epifize in posledično ustvarjamo pogoje, da se notranji hormonski pogoji približajo deželi, kjer se cedita med in mleko.

Logosomatski dih ljuboživosti

Logosomatika razume zavedanje kot sposobnost organizma, da se zaveda samega sebe. Ko človek začne poslušati svoje dihanje, začne poslušati tudi svoj organizem. Dih postane jezik, preko katerega duh nagovori telo. Dihanje - Nadi Shodana pranayama - predstavlja most med obema poloma, ki ga predstavljata epifiza in hipofiza. Vsak vdih prinaša možnost sprejemanja, vsak izdih možnost urejanja. Sčasoma se med zgornjim in spodnjim svetom vzpostavi večja koherenca. Mišični tonus se uravnava, fascialne povezave se sproščajo in organizem ponovno najde svojo urejeno notranjo arhitekturo.

To stanje bi lahko opisali kot tenzegriteto zavesti. Tako kot arhitekturna konstrukcija stoji zaradi uravnoteženosti sil napetosti in opore, tudi človek dosega stabilnost takrat, ko so njegove fizične, čustvene, duševne in duhovne razsežnosti v ustvarjalnem in primerno napetem ravnovesju.

Zato je dih ljuboživosti, kakršnega bomo spoznali na delavnici, mnogo več kot fiziološka stimulacija. Zavestno dihanje je tudi praksa organiziranja življenja, pot vračanja k sebi in način iskanja pomena našega življenja. In morda prav zato številne tradicije že tisočletja učijo, da človek ne raste predvsem skozi kopičenje znanja, temveč skozi poglabljanje zavedanja.

Ko se dih umiri, um začne poslušati samega sebe. Ko se um začne poslušati, se organizem začne sam od sebe urejati, kakor je prav. In ko se organizem začne urejati, se človeku hočeš-nočeš slej ko prej posveti, kdo pravzaprav je. To je eden izmed temeljnih uvidov logosomatike: zavest ni nekaj, kar lebdi nad telesom, ampak je telo najbolj zgoščena kakovost zavesti. Dih pa je kot nosilec duha eden njenih najstarejših in najzanesljivejših vodnikov pri oblikovanju le-te.

Vem, razpisal sem se. Pišem knjigo o logosomatiki, saj sem nekaj let nabiral ta nektar ljuboživosti. In pri tem sem se posluževal tudi Nadi Shodana pranajamske tehnike na način, ki vam ga predstavim na delavnici. Pri mnogih ljudeh dobra razlaga in vizualizacija dodata odločino vlogo, da se lahko doživi globina same tehnike. V tem je čar, da odpremo tudi vrata znanosti, ki nam lahko marsikaj pojasni in pomaga videti tudi tisto, kar je skrito znotraj. In s to tehniko, ko nam uspe preko hipofize dobro podpreti epifizo, da le-ta seže po najvišjih cvetovih življenja, se nam posveti dejansko in v prenesenem pomenu. Če ima človek srečo ali pač dozori, nas tako dihanje lahko tudi notranje razsvetli in to vsakogar vsaj za nekaj trenutkov srčno razveseli.

Fiziološko bi lahko iskali odgovor v primernem hormonskem odzivu hipofize in epifize. Ampak tokrat ostajam pri filozofiji in ezoteriki. Vabljeni, da greste na delavnici s svojo epifizo nabirati življenjski nektar, preko hipofize pa z mlečkom napojite svoje drobovje in s toplino pomirite nadledvični žlezi. Zato sem to tehniko poimenoval DIH LJUBOŽIVOSTI!

Število mest je omejeno.

Prijavite se lahko tu: https://www.dihalnica.si/event-info/dih-ljubozivosti-navdih-epifize-in-hipofize

Se dihamo!

Vaš Milan iz hoste