Sedem mitov o stresu: zakaj ne potrebujemo bolj mirnega živčnega sistema, ampak bolje organizirano življenje

V zadnjih letih se je skoraj nemogoče izogniti besedni zvezi regulacija živčnega sistema. O njej govorijo psihologi, terapevti, zdravniki, učitelji joge, trenerji in vplivneži. Družbena omrežja so polna nasvetov, kako aktivirati vagus, umiriti simpatično živčevje ali preklopiti v parasimpatično stanje. Vse to ima svojo vrednost. Končno smo začeli razumeti, da človek ni zgolj racionalno bitje, ampak da naše telo neprestano sodeluje pri doživljanju sveta.

Pa vendar se ob tem poraja pomembno vprašanje. Ali smo pri tem morda ponovno naredili isto napako kot že tolikokrat v zgodovini medicine?

Najprej smo človeka razlagali skozi mišice. Nato skozi hormone. Zdaj skozi možgane in s tem vse pogosteje skozi živčni sistem. In potem se še simpatično živčevje poenostavljeno organizira in v svojih skrajnostih skorajda kriminalizira na beg ali boj, parasimpatično pa na zamrznitev ali nezavest. To žal ni prava pot k učinkovitemu soočanju s stresom. Zato bom na predavanju najprej jasno postavil primeren kontekst in razumevanje procesov v organizmu.

Človek ni živčni sistem. Ta redukcija, ki nikakor ni le jezikovna in funkcionalna, nas pravzaprav usmerja na napačno pot pri reševanju problemov. Zato mi je težko svetovati, ko me stranka vpraša za tehniko dihanja, ki regulira živčevje: vse tehnika namreč vplivajo na živčevje!

Človek je organizem. In organizem je vedno nekaj več kot vsota svojih organov.

Prav zato Logosomatika predlaga drugačen pogled. Živčni sistem je izjemen organizator bioloških procesov, ni pa organizator človekovega življenja. Življenje organiziramo tudi s svojim dihom, držo, odnosi, vrednotami, mišljenjem, čustvovanjem in predvsem s smislom, ki ga dajemo svojim dejanjem.

Morda je največja zmota sodobnega časa prav v tem, da želimo regulirati živčevje, namesto da bi organizirali življenje.

Ko govorimo o stresu, pogosto uporabljamo jezik, ki je skoraj vojaški. Stres je sovražnik. Kortizol je slab hormon. Simpatično živčevje je nevarno. Parasimpatično živčevje je dobro. Vagus je treba aktivirati. Kot da bi bilo naše telo pokvarjen stroj, ki ga moramo nenehno popravljati.

Stres sam po sebi ni problem. Problem postane takrat, ko organizem izgubi ritem med aktivacijo in regeneracijo. Ko duša ne zna več zaključiti napora in se duh nikakor ne umiri. Ko telo pride domov, um pa ostane v službi. Ko ponoči ležimo v postelji, naše misli pa še vedno rešujejo jutrišnje naloge. Takrat ni težava v živčnem sistemu, težava je v izgubljenem ritmu življenja.

Logosomatika zato stresa ne razume kot napako organizma, ampak kot njegov inteligenten odgovor na zaznano pomembnost dogodka. Organizem se ne odziva zgolj na nevarnost. Odziva se na pomen. Enak srčni utrip lahko spremlja strah pred izpitom, navdušenje pred koncertom, ganjenost ob rojstvu otroka ali globoka molitev. Fiziologija je podobna. Smisel je popolnoma drugačen.

Če bi bila varnost najvišja vrednota organizma, gasilec nikoli ne bi stekel v gorečo hišo. Mati ne bi zaščitila otroka pred nevarnostjo. Raziskovalci ne bi odhajali v neznano. Človek je edino bitje, ki se zaradi smisla, ki nosi namen in pomen, prostovoljno izpostavi stresu. To pomeni, da življenje ni organizirano samo okoli varnosti, ampak tudi okoli vrednot, odgovornosti in poslanstva.

V Logosomatiki zato ne govorimo samo o biologiji varnosti, ampak tudi o biologiji smisla.

To pomeni, da stresa ne odpravljamo za vsako ceno. Učimo se razlikovati med stresom, ki nas izčrpava in stresom, ki nas razvija, med napetostjo, ki ustvarja življenje in zakrčenostjo, ki ga duši.

V prihajajočem logosomatskem masterclassu bomo zato razbili sedem mitov, ki danes močno oblikujejo naše razumevanje stresa.

Prvi mit pravi, da je stres vedno slab. Je res? Ali ni stres pravzaprav eden najstarejših mehanizmov preživetja, brez katerega ne bi naredili niti prvega koraka?

Drugi mit pravi, da nam stres škoduje. Toda, ali nam res škoduje sam stres ali predvsem dejstvo, da se organizem ne zna več vrniti v stanje obnove?

Tretji mit nas spodbuja, da moramo vedno znova izstopati iz cone udobja in iskati nove oblike hormetičnega stresa. Pa vendar, ali organizem res raste zaradi vedno večjih obremenitev ali predvsem zaradi kakovostne regeneracije, ki jim sledi?

Četrti mit pravi, da notranji mir pomeni odsotnost napetosti. Toda, ali ni življenje samo po sebi ritmično nihanje med aktivacijo in sprostitvijo? Ali ni prav sposobnost prehajanja med obema poloma največji znak zdravja?

Peti mit govori o regulaciji živčnega sistema. Ali živčevje sploh lahko reguliramo neposredno? Ali pa je mnogo bolj smiselno organizirati pogoje, v katerih se organizem sam ponovno uredi?

Šesti mit demonizira kortizol in simpatično živčevje. Toda, ali lahko življenje sploh obstaja brez energije mobilizacije? Ali ni težava predvsem izguba ritma, ne pa sama aktivacija?

In sedmi mit – morda najpomembnejši – pravi, da je regulacija stresa predvsem tehnika. Ali res lahko ena sama dihalna vaja, ena meditacija ali ena aplikacija res organizira življenje? Ali pa je regulacija v resnici način bivanja, način odnosov, način dihanja, način dela, način počivanja in predvsem način iskanja smisla?

To so vprašanja, ki si jih bomo zastavili skupaj.

Raziskali bomo najnovejša spoznanja nevrofiziologije, psihologije stresa, polivagalne teorije, kronobiologije in psihonevroimunologije. Hkrati pa bomo odprli tudi antropozofski pogled na človeka kot ritmično bitje ter logosomatski pogled, ki človeka razume kot organizatorja lastnega organizma.

Kajti prav v tem je bistvo. Človek ni pasivna žrtev svojih hormonov. Ni ujetnik svojih živcev. Ni zgolj skupek refleksov. Je bitje, ki lahko zavestno in modro sodeluje pri organizaciji lastnega življenja.

Če vas te ideje nagovarjajo, vas vabim, da se nam pridružite na prihajajočem logosomatskem masterclassu o regulaciji stresa 3. avgusta ob 19.00 v Klubu DIHALNICA. Skupaj bomo pogledali pod površino sodobnih mitov in raziskali, kako lahko človek ponovno postane organizator svojega organizma. Ne, ne bomo se borili proti stresu in telesu ampak z razumevanjem odgovorno stopili na pot uravnovešanja življenskih sil, vlog in odnosov, ki omogočajo primerno napetost, da se sploh kaj dogaja.

---

Na prvem masterclassu o astmi smo že nekaj govorili o stresu in stresni osi HIPOTALAMUS - HIPOFIZA IN NADLEDVIČNE ŽLEZE. S pomočjo UI sem naredil kratek povzetek tega v sliki in besedi, kako tak odziv logosomatsko razumemo pri simptomih astme. Ima smisel, mar ne?

Za bolj poglobljeno logosomatsko razumevanje astme si lahko ogledate posnetek. Mislim, da bi to moral slišati vsak, ki ima astmo oziroma ima otroke, ki imajo simptome astme.

Ker gre za prvi masterclass v klubu DIHALNICA, sem ga tudi javno objavil na youtube kanalu in ga vstavljam še v ta zapis, če ste ga zamudili. Do naslednjih pa boste lahko dostopali le člani kluba.

https://www.youtube.com/watch?v=1MhNCFVtAg0

---

In če še niste člani kluba - skoraj 400 nas je že - so morda dnevi do nedelje res izjemna priložnost, da pokukate, kaj se tam dogaja. Namreč, v ponedeljek začnemo z 21-dnevnim dihalnim izzivom v živo. Trikrat tedensko bomo skupaj dihali, se spodbujali in navdihovali ter izmenjavali izkušnje. Izjemna priložnost pa je v tem, da se lahko za en teden prijavite brez obveznosti in brez mesečne članarine.

Akcija! Naj bo poletni navdih tudi prijeten poletni prepih!

Vdih izdih in klikni na spodnjo sliko in se sprehodi po klubskih vsebinah.

In izkoriščam priložnost ter še zadnjič povabim na vikend navDIHa na Roglo, ki ga ponovimo še v septembru. Za vas sem pripravil jagodni izbor dihalnih tehnik, ki ga začinim še z logosomatsko razlago in pomenom za uglašen življenjski ritem.

Vaš Milan iz hoste