Nos ima pomembno estetsko vrednost na obrazu.
Ima tudi etično dimenzijo, ko zavohamo, da nekaj pri tem poslu smrdi.
Ima motivacijsko komponento, ko nam nekaj zadiši.
Ima funkcijo detektorja laži, saj čutimo, ko nas nekdo vleče za nos.
Če dvignemo nos, je morda ranjen naš ponos?
Če sledimo nosu, znajdemo se v zanosu.
Kakšen je pa tvoj doprinos k vzdušju na tem svetu? Odišaviš ali zasmradiš ta planet?
Skratka, nos je temelj za vsak odnos.
In tisto, kar je najbolj samoumevno, ponavadi ne vidimo, ker imamo to pred nosom.
Foto: freepik.com
Nos je organ, s katerim ovohavamo okolje, v katerem se nahajamo. Z nosom dobesedno vohljamo in vohunimo po svetu z namenom, da prepoznamo morebitne nevarnosti in zaznamo varne cone, kjer se lahko sprostimo. V prenesenem pomenu, če rinemo nos tja, kamor ni treba, jih dobimo po nosu in tako se naučimo diskretnosti in spoštovanja zasebnosti drugega. Vonjave zlahka jemljemo kot nekaj samoumevnega, saj jih čutimo nehote. Ko dihamo, vselej tudi vonjamo. Vse druge senzorične informacije sprva prihajajo skozi talamus, ki deluje kot nadzorni organ, ki usmerja informacije naprej do ključnih specializiranih centrov. Vonj pa potuje od vohalnih čutnic po vohalnem[1] živcu neposredno do središča za voh v možganih, ki je v limbičnem režnju, enem najstarejših delov možganov in sedežu spolnih in čustvenih impulzov ter v tesni bližini centrov za spomin in čustva. Vonj zaznavajo čutne celice, ki so v kupoli nosne votline tik pod možgani. Vsaka od več kot 10 milijonov vohalnih živčnih celic je opremljena s pol ducata do ducat cilij na izpostavljenem koncu, opremljenih z receptorji. Da bi vonj deloval na vohalne receptorje, morajo molekule, ki nosijo aromo, najprej prečkati sluznično membrano v nosnih turbinah, da dosežejo vohalne receptorje. To pa se zgodi hitreje in učinkoviteje, če namerno povečamo pretok zraka skozi nos s hitrejšim in bolj ostrim vdihom.[2] Ko je dražljaj dovolj močan, se celica sproži in pošlje signal v možgane. Olfaktorna membrana je edino mesto v človeškem telesu, kjer centralni živčni sistem pride v neposreden stik z okoljem. Na molekularni ravni se vonj dejansko dotakne naših živcev. To pomeni, da tisto, kar vonjamo oziroma izloča odišavljene molekule, neposredno vstopa v naš limbični sistem.
Dolgo časa se je domnevalo, da je človeški nos sposoben vonjati okoli 10.000 različnih vonjev. Znanost pa danes ugotavlja, da je nos sposoben veliko, veliko več in lahko prepozna do trilijona različnih vonjav.[3] Odsotnost mejnega razločevanja, kot je valovna dolžina za barvni vid ali frekvenca za zvok, je povzročila zaostanek v razumevanju vonja v primerjavi z drugimi čutili. Težko je namreč organizirati vonjave po nekem objektivnem kriteriju. Kako primerjati mošusni vonj kolonjske vode s sladoledom, ki diši po vaniliji?
Zato lahko en sam vonj v hipu prinese kaskado spominov. Izkušnje in čustva se primarno navežejo na vonjave in te povezave spomina in občutkov se takoj sprožijo, ko se vonj naslednjič sreča - tudi če je "naslednji" dvajset let kasneje. Ta primarna združenja naredijo vonj neverjetno oseben in specifičen, njegov asociativni odtis je edinstven za vsakega posameznika. Kot piše filozof Michel Serres v petih čutih: Zdi se, da je vonj občutek posebnosti. Oblike se znova pojavijo, nespremenljive ali ponavljajoče se harmonije se spreminjajo, stabilne so med različicami, posebnost je podpisana z aromo.
Vohanje zato ne velja za čutilo, ki spodbuja objektivnost, ampak subjektivnost doživetja. Tudi raziskave potrjujejo, da je vez med spominom in vonjem povezana s človekovimi osebnimi odnosi, občutki in čustvi. Herz in Engen,[4] ki opisujeta rezultate testov v zvezi z avtobiografskim vohalnim spominom, poudarjata, da vohalni dražljaji ne vzbujajo nujno spominov, ki bi bili natančnejši od tistih, ki so jih ustvarili drugi čutni dražljaji, ampak da so vohalni spomini zagotovo "najbolj čustveno močne izkušnje.«
O povezavi med vohanjem in domišljijo pa je razmišljal že Jean Jacque Rousseau. V Emile-u trdi, da ima v družbi domišljija tako močan učinek na voh, da pride do zmede in ljudje mislijo, da je vonj čut domišljije. Z opozarjanjem na medsebojno povezanost voha in domišljije, Rousseau izpostavlja magično moč, ki jo ima vonj nad človeškim dojemanjem. Njegovo opazovanje nakazuje, da vonji v resnici ne podpirajo razumnega delovanja, temveč spodbujajo sanjarjenje. Zato so parfumi s svojo sposobnostjo »ustvariti isto vrsto nedorečenosti, nenatančnosti in meglenosti ter isto poroko oblike z brezobličnostjo, trajnosti do minljivosti, življenja do smrti, kot to počne poezija,« vnaprej določeni za vlogo nosilca dvoumnih in subjektivno zasnovanih ter prikritih pomenov.[5] Vonj je v tem smislu nekakšno povabilo na potovanje po spominih in čustvih.
Ta veter, ki ga dobimo v nos je pravzaprav eter, ki je medij, v katerem se naše življenje dogaja. Torej je vonj najboljši in najbolj neposreden indikator kakovosti našega življenja. Vzdušje, v katerem živimo, šteje. Ali diši ali pa smrdi? Dejansko ali pa v prenesenem pomenu. Zdaj veste zakaj v mnogih kulturah pravijo, da je treba slediti nosu. Da je dobro imeti nos za ... Čeprav so z razsvetljenstvom, navaja Aftel[6] v knjigi o zgodovini parfumov, na vonj začeli gledati kot na "nižji" čut, povezan z živalmi in s človekovimi primitivnimi potrebami, umazanijo in boleznimi, predlagam, da vrnemo nosu mesto, ki mu gre. Nizkemu statusu nosa med čutili je botrovalo tudi to, da se je smrad bolezni dolgo obravnaval kot vzrok bolezni in ne kot njen simptom. Filozof Immanuel Kant je vonj celo označil za najmanj pomembno čutilo nevredno pozornosti. Marginalizacija vonja je postala ena od značilnosti »civiliziranega« človeka. In marginalizacija vonja je znak odtujenosti od naše pristne telesne in mesene narave. Morda se prav zato transhumana agenda, ki želi s konvergentnimi tehnologijami izboljšati človeka, začne pri drezanju s palčko v nos. Morda!? Ker, ko ni več subjektivnega vonja, postane življenje sterilno, brez okusa, brez spominov, brez arome, brez gnusa, brez smradu, brez dišav in brez ... brez ...
Povohajmo torej svoje življenje.
Povohajmo okoliščine, v katerih se odvija naš vsakdan.
Povohajmo odnose.
Povohajmo vzdušje, ozračje, v katerem se nahajamo.
Vohunimo za dejavniki, ki nam bi lahko povzročili težave. Ne moremo videti, kaj se skriva za vogalom, lahko pa to zavohamo.
[1] Vohalni ali olfaktorni (lat.) živec.
[2] Sobel, N., Khan, R., Saltman, A. et al. The world smells different to each nostril. Nature 402, 35 (1999). https://doi.org/10.1038/46944
[3] Morrison, J. Human nose can detect 1 trillion odours. Nature (2014). https://doi.org/10.1038/nature.2014.14904
[4] Herz, Rachel S. and Trygg Engen. “Odor Memory: Review and Analysis.” Psychonomic Bulletin and Review 3.3 (September 1996): 300-313.
[5] Stamelman, Richard. “The Eros-and-Thanatos-of-Scents.” Sites 6.1 (Spring 2002): 79- 102.
[6]Aftel, M. (2008). Essence and alchemy: A natural history of perfume. Salt Lake City: Gibbs Smith.
*Ta tekst je odlomek iz knjige SPIRALA NAVDIHA - Učbenik ljuboživosti 1. del, ki predvidoma izide v jeseni 2021.
V septembru gremo do izvira navdiha! Greš z nami?
Te že nekaj časa mika, da nadgradiš svoje znanje? Bi nekaj duhovnega, ampak vseeno prizemljeno!?
Morda pa je to ravno dih, ki se razteza od telesa do duha in obema življenje da.
Postani UČITELJ INTEGRALNEGA DIHANJA
Več informacij na: https://www.integralno-dihanje.si/program