Ko dozoriš, se zbudiš in sam sebi zgodiš!

Gremo kar direkt k stvari. Petek je in ... kaj in? Pa kaj, če je petek. To je stvar delovnega urnika, ki nima skoraj nobene zveze s tem, kako zrelo se postavljam v ta svet.

Koliko je ura? Koliko ur je še do lepega vikenda? Koliko si star-a? Koliko let imaš še do penzije? Vse to so vprašanja, ki se nanašajo na količino, na merljivo kvantiteto tega, čemur pravimo čas. Ne glede na vse okoliščine, ne glede na moje počutje, cilje, zmogljivost, voljo ... ura teče in nič ne reče. Zakaj bi se potem sploh ukvarjali z njo?

Ukvarjamo se s tem, ker smo tako naučeni in živimo v družbi, ki nevrotično šteje vse, kar se da prešteti. To je družba, ki postavlja na piedestal "objektivni" materialni, snovni, merljivi svet, vse ostalo pa je manj vredno, subjektivno. To je družba zlomljenega duha.

Kaj pa kvaliteta, kvalija, ki se kaže v tem, česar se zavemo, kar se dogodi ob pravem času na pravem mestu! Gre za spoznanje ali morda še bolje, za vednost, ki se nam posveti, ko dozorimo in to lahko uzremo ter sprejmemo kot svoje. In ja, to je izrazito subjektivno merilo, ki pa vsakemu posamezniku prinaša neprecenljivo vrednost. Neprecenljivo, ker se tega ne da izmeriti. Veš. Čutiš. Čutiš v srcu, ki ni fizično temveč duhovno. To čutiš kot svojo svobodno izbiro, ki prihaja skupaj z izjemno odgovornostjo do samega sebe, do svoje biti. Ni pomembno koliko je ura, koliko si star, temveč kako si v danem trenutku posvečen samemu sebi in svetu, ki ga zaznavaš, v njem deluješ in ga zavestno ustvarjaš. Gre za pomen, ne smisel. Smisel je stvar uma, razuma, pomen pa je duhovna kategorija. Zato se je vredno podati na pot srca kot duhovnega organa, saj je le tako mogoče v sebi najti tisto posvečenost, ki je etična in duhovna drža človeka, individuuma. In šele tako dozorel človek, ki najde vir svetlobe v sebi, postane buden in se kot tak spet povezuje z nazorsko podobnimi ljudmi v skupnost, ki zavestno napaja kolektivnega duha, ki s tem postane skupni duh časa.

To je doba vodnarja, kjer končno spoznamo, da je človek dejansko, tudi fizično, pravzaprav nosilec vode in jo sam nastavlja so(l)ncu, da prejme ta izvorni naboj. To dokazuje fizika, tu ne gre za mistiko. Ko svetloba pade na vodo se v vodi ustvari naboj, električna napetost in ko ta napetost usmerjeno steče k cilju, se pojavi še magnetizem. Še bolj prizemljeno, bolj snovno za tiste nejeverne tomaže: znanstveni izračuni kažejo, da več kot 99% molekul človeškega telesa predstavlja voda, kar znese okoli 60%-70% mase človeka.

In, če k tem dejstvom dodamo še odkritje (prilepim samo slike, ki so dovolj zgovorne) Masara Emota, potem so stvari jasne.

Torej ne gre za to koliko je ura, koliko let imamo. Gre za to, kako dobro se nastavljamo izvornemu siju, svetlobi (svetlobni eter) in kaj se ob primernih okoliščinah (epigenetika), ki jih aktivno ustvarjamo z lastno voljo, primerni temperaturi (toplotni eter) in primernim izrazom in obrazom kažemo svetu. Ne telo, živa voda v nas si vse zapomni, če parafriziram van der Kolka (knjiga z naslovom: Body keeps the score).

Spoznati je treba, da nam voda ne teče v grlo, temveč oživljena in informirana voda teče iz našega grla v svet, ki nas in druge obliva in zaliva. Mi smo tisti, ki ustvarjamo svet in ga potem bolj ali manj pristransko zaznavamo s svojimi filtri in spet delujemo v njem. Znova in znova. Vse teče. Vse se vrača in plača.

Zato je dobro locirati srce kot duhovni organ, kjer se - ko svetloba pade v vodo - prikaže naš osebni duh, s katerim se orientiramo in posvetimo svoje življenje temu, kar je sveto! Gre za to, da se v vsakem od nas skristalizira tisto, kar kot kristal lomi to izvorno svetlobo. To je ta kanček soli, kanček/kamen modrosti, ki leži v središču srca.

***

To vse, kar je napisano zgoraj je pravzaprav tiho-pričakovani ali skriti "kurikulum," ki omogoča, da se udeleženci srečanja "Nazaj k sebi" srečajo sami s seboj v svojem srcu.

Zato naj zaključim ta petek z uvidom dveh udeleženk srečanja, ki smo ga imeli septembra na Rogli:

Hvaležna, da sem dobila priporočilo za tvojo delavnico in možnost, da sem bila del izkušnje na Rogli. V meni je pustila močan vtis in se močno zasidralo v meni.

Zelo me je navdušil tvoj način predajanja znanja. Tako iskreno,  domače in preprosto, pa vendar globoko in profesionalno. Vse, kar si delil z nami, mi je bilo blizu in “pasalo na mojo dušo”. Občutek imam, da sem si veliko zapomnila, marsikaj vzela zase, veliko stvari nadgradila, hkrati pa tudi potrdila to, kar že nekaj časa raziskujem.

Moram priznati, da nisem nikoli čutila, da mi lahko dihanje pomaga priti še globlje. Način, kako si ti predstavil dihanje, mi je zelo odgovarjal. Začutila sem, da je to nekaj, kar mi je res domače in odzivno za moje telo. Zato bom to tudi prakticirala. Že prej sem brala in poslušala različne stvari o dihanju, a nikoli se mi niso “sestavile”. Tokrat pa je bilo drugače. Začutila sem, da je to res moja pot, ki jo želim raziskati še globlje. Hvala.

Že več let me zanimajo različne duhovne in življenjske tematike, včasih pa sem imela občutek, da razmišljam morda preveč globoko ali preveč široko, da se mogoče preveč sprašujem o svetu in različnih problematikah. Na delavnici pa sem dobila občutek, da je to povsem v redu in da mi prav to odpira pot naprej.

Hvala ti, da si delil svoje znanje, izkušnje in energijo. 

Vikend na Rogli zame ni le spomin, ampak temelj, na katerem bom gradila naprej. 🙏💫

Se srečamo, Carmen Kralj 

Ta vikend sem bila v  dobrem stiku s svojim telesom.

Všeč mi je kako Milan vsebino, dihanje ali gibalne vaje jezikovno osmisli. Fascinirana sem nad slovenskim jezikom, ker vse to, kar se mi učimo, na novo spoznavamo, jezik že ima. Majda

Jaz bi se najprej rada še enkrat zahvalila za navdihujoč vikend na Rogli. Odšli smo opremljeni z ogromno novega znanja. Zelo so mi bile všeč meditacije, ki so spravile na površje marsikatero čustvo, da o sobotnem dihanju niti ne govorim, to je bilo pa itak poglavje zase. Top izkušnja. V.

Zakaj je zavestno dihanje, ki v živo celoto veže telo, dušo duha in um, tako pomembno pri vsem tem?

Ker je v vsakem dihu, vdihu in izdihu, prisoten duh (globlje kot smo v procesu individuacije, manj je kolektivnega in več osebnega duha), ki z aktivacijo trebušne prepone vzvalovi vodo v nas in tako ustvarja pogoje za lom svetlobe na sedem žarkov. Bolj kot duhamo osebnega duha, bolje in lepše žarimo, saj kristal grenke soli sčasoma dozori v diamant. V tem je pomen dihanja, da ustvarja pogoje, ko se lahko bistvo človeka skristalizira. In bistvo je očem skrito, saj je bistvo ravno ta celovitost človeka.

Počasi, s študijem in raziskovanjem, tudi sam vse bolje razumem in čutim samega sebe in predvsem to moje 25-letno posvečenost dihanju, ki pogosto ni imela smisla, vselej pa globok pomen. In ta pomen, ki ga zaznava, zahteva in ustvarja moj osebni duh poganja moje telo, da še naprej diha; um, da smiselno deli ta spoznanja med ljudi; in navdihuje dušo, da se pri tem v srcu smeji in navdušeno iskri.

Če želite okusiti takega duha in okrepiti sebe na tej poti, vabljeni v naslednjih treh tednih na Dihalnice po promocijski ceni. Prvi dve sta usmerjeni k zdravilno-krepčilnim tehnikam dihanja, tretja pa se ozira k srcu kot duhovnemu in moralnemu čutilu.

---

Seveda tudi ni treba iti z mano na Roglo, da človek vse to doživi. Vsak ima svojo pot. Da pa vendarle lahko podprem sopotnike v dozorevanju, sem s selitvijo v nove prostore ustvaril okoliščine, da se v to lahko poglabljamo na robu Ljubljane.

369matrica se je spet pokazala kot odlično orodje pri tem, saj ne dovoli, da bi kaj ključnega spregledali, izpustili iz te enačbe. Ja, gre za enačbo, pri kateri postaneš enak samemu sebi, saj je v centru enačbe tvoje srce. Če pa pred to srčno matematiko naredite še eneagram test in s temi vhodnimi podatki zavrtimo 369matrico, je učinek neverjeten in pospešek zagotovoljen.

Izkoristite prijeten konec tedna za sprehode v naravi. Telefon pustite doma ali v avtu, saj bo tako posvečenost čutenju lažja - telefon je namreč podaljšek naše osebnosti, naših vlog, ki jih igramo - kar pač pri hoji nazaj k sebi ne potrebujemo. ;-)

Pozdrav iz hoste od Hoste!