Pogled mi je cel dopoldan uhajal ven na s soncem obsijana polja. Pisarna je sicer udobna, zanimivega dela ne zmanjka, a nisem si mogel pomagati. Nekoga sem moral srečati. Tako v živo, ne v mislih. Zapeljem se do jezera pri Podpeči, par minut mi vzame. Ni ga še. Scena je popolna. Sonce! Zrak čist, malce oster zaradi mraza, a ko ga vdihneš počasi skozi nos, te poboža do zadnjega pljučnega mehurčka. Še en vdih in tu je. Sem vedel, da pride.
Sedem na pomol in se prepustim žarkom. Diham. In potem me začne dihati dihanje samo… malo me odnese in si rečem to bo to. Se slečem in hop v vodo. V vodi mirno diham in ga spet čakam. Ponavadi pride malo za mano. … evo ga… je spet z mano… si vzamem pet minut in čutim, kako me ledena voda toplo objema. Čvrst prijem preko celega telesa. Takemu prijemu se ne moreš in ne smeš upreti. Vrnem objem. Prepustim se vodi… zaprem oči, mirno in počasi vdihnem, izdihnem, se vdam toku in se potopim.
Krasen občutek! Dovolj bo, grem ven in se na soncu posušim. Od njega se ne poslovim. Tu nekje ob meni je vseskozi. Nima smisla poslavljati se.
Trenutek sem iskal in sem ga srečal. Ko sem v ledeni vodi, mi je lažje z njim. Čas takrat zamrzne… Trenutek! Trenutek večnosti!
Comments