Dihaj. Čuti, kako si dihan.
Kako te diha stres?
Kako te diha veselje?
Kako te diha jeza, kako žalost?
Kako te diha partner?
Kako te diha služba ali dopust?
Kako te dihajo otroci?
A zdaj vidiš, kdo vse diha namesto tebe? Kje sploh si ti in kdo si ti?
Če te drugi dihajo, mar potem drugi živijo tvoje življenje?
Vzemi dih v svojo zavest.
Ukorenini se v dihu. To je najgloblje kot gre! Ja, tako nežno in krhko je vse povezano med seboj ;-)
V dihanju je zapisana telesna, mentalna in čustvena trenutna podoba človeka in tudi njegova zgodovina. Drža telesa nam govori o napetostih, ki obvladujejo telo in čustveni odprtosti ali zaprtosti. Globina diha, frekvenca in čas posamezne faze diha nam govori o osebnostni naravnanosti, umirjenosti ali hiperaktivnosti in temperamentu nasploh. Prostor diha je tudi zelo zgovoren. Ni namreč vseeno in vpliva tudi na nevrofiziološke spremembe, če dihamo s trebušno prepono ali če dihamo visoko v prsni koš, veliko razliko pomeni tudi dih skozi nos ali skozi usta. Vsako čustvo - tako prijetno kot neprijetno - ima svojo dihalno sliko in s poznavanjem le tega in dobrim opazovanjem ter z izkušnjami psihosomatske obravnave, lahko dokaj dobro ocenimo splošno stanje, ki ga potem skozi pogovor še bolj natančno definiramo. Potem običajno izvedemo nekaj somatskih vaj, da se človek sploh zave določenih delov telesa, ki pomagajo pri dihanju in s katerimi mnogi sploh ne znajo več zavestno upravljati – gre za t.i. senzorno-motorično amnezijo, kar pomeni, da enostavno ne čutimo sebe dovolj dobro in posledično pravočasno ne prepoznamo težav. Na ta način v telesno shemo zopet integriramo pozabljene dele telesa, ki so ali kronično napeti ali brez potrebnega tonusa, kar ne prinaša nič dobrega. Ključno pri učenju je, da dobro ozavestimo trebušno prepono in vso verigo mišic, ki se vključuje v dihanje. Dejansko se ta veriga začne že pri obraznih mišicah, čeljusti in vratu ter v medenici in ne šele pri rebrih, kot se vidi navzven. Vzporedno z ozaveščanjem občutkov pa učimo različne tehnike dihanja, s katerimi lahko ciljno spreminjamo biokemično, biomehansko in psihofiziološko stanje človeka.
Nekaj več misli o dihanju in pristopu, ki ga razvijam pri Dihalnici si lahko prebereš v intervjuju, ki je bil objavljen v reviji Naša žena.
In da ne ostane samo pri intelektualnem zadoščenju, ko razmišljamo o dihanju, naj vam bo v izziv, da naslednja dva dni opazujete dihanje svojih najbližjih in poskušate oceniti, kakšen je vzorec dihanja pri različnih opravilih in v različnih čustvenih stanjih.
Zabavna igra je to ;-)
Še bolj zabavno in navdihujoče pa postane, da s tem, ko opazuješ druge, dviguješ zavest o svojem dihanju.