Latinska beseda anima (duša) ima sanskrtski izvor v besedah ani ma, kar dobesedno pomeni nebeška mati oziroma akasha. Akasha v hinduizmu pomeni osnovo in bistvo vseh stvari v materialnem svetu; prvi materialni element, ustvarjen iz astralnega sveta. Je ena, večna in vsa prežemajoča fizična snov, ki je nepojmljiva. Mnogi indijski jeziki jo prevajajo kot nebo.
Anima je animacijska sila narave, dobesedno veter ali dih, ki daje življenje in gibanje navidezno neživim predmetom. Zato so animacije tiste negibne slike, ki jim je vdahnjena duša in s tem postanejo gibljive, žive. Zato latinski spiritus, ali angleški spirit, dobesedno pomeni dih, ki oživi, vdahne dušo, inspirira, navduši. In od tu izhaja temeljna povezanost z mrežo življenja, z izvorno silo, bogom ali zavestjo, ki vdahne dušo, zavrtinči zemeljski prah v človeško obliko, navduši, oživi in navdihne s smislom za življenje.
Na podlagi tega sklepamo, da pri dihanju ne gre nikoli le za izmenjavo kemijskih elementov, ki prehajajo iz zraka (pljuč) v kri in tako, do vsake telesne celice,
temveč se v vsakem dihu skriva duh izvorne sile življenja, ki se v obliki duše razigra skozi animirano telo.
Stari Grki so napredovanje zavesti imenovali transmigracija duše, ki se razvija v subtilnosti etrske gostote iz anorganskega ali kristalinskega elementarnega življenja, kot so mineralna in strukturna snov, v gostoto druge stopnje (rastlinska ali kolektivna zavest živali), do gostote tretje stopnje (introspektivna, človeška zavest) in onkraj. Iz enotne vsevednosti izvora življenja samega kot ene neskončne zavesti, se dih/duh odcepi iz nedualnosti (kvantne pozicije nedoločenosti) v fraktalne vrtinčne tokove lastne individualizacije skozi temeljno hermetično načelo polarnosti, dvojnosti, napetosti, ki je fizika vseh gibanj v naravi. Polarnost se prepleta in integrira na nešteto načinov in jo arhetipsko prepoznamo v kozmičnem plesu ponovne združitve:
grški gnostiki bi to imenovali hieros gamos - sveta unija oz. združitev boga in boginje;
Hindujci bi to razumeli kot sveto jogo, kar pomeni združiti v eno, zvezati;
latinsko bi temu rekli religare – ponovno se združiti, povezati;
kitajske filozofije bi govorile skozi kozmologijo yin – yang;
Slovenci pa bi rekli, da smo navdihnjeni, navdušeni, poduhovljeni, zbogani.
In to nas naokrog pripelje nazaj k univerzalnemu pomenu besede univerzum, ko spet postanemo vsi in vse skupaj ena sama verzija, enost, nedualnost. Takrat se onkraj napetosti med vdihom in izdihom razkrije vzdušje, atmosfera kot območje skupne zavesti, duh kot vonj življenja samega, vonj po živosti in živahnosti.
Ni naključje, da je ravno nos kot primarni dihalni organ namenjen tudi prepoznavanju vonja. Z dihanjem skozi nos lahko uživamo v dišavah življenja in se umikamo smrdljivim in neprijetnim zadahom razkrajočega, gnilega, gnusnega, zatohlega. In ni naključje, da imajo pljuča receptorje za prepoznavanje grenkobe, saj je zagrenjenost v življenju najhujši udarec za srce (dušo, animo), katerega v svojih nedrjih negujejo prav pljuča.