Pozor, maske padajo!

Masko gor!


Grem v lokalno trgovino. Virusov polno povsod. Najprej me postavijo v vrsto že pred vhodom. Hči lahko stoji ob meni. Kri ni voda, pravijo. Virus pa tudi ve, kdo je kdo in koga se loti.

OK, dam masko na obraz. Ne gre. Tamala z lahkoto.

Kaj je Hosta? Kaj te matra? Imaš usta in nos? Imam. Pokrij jih!

Ne morem!

Imaš elastiko, ki jo nategneš za ušesa? Imam in to bele barve!

In?

Ja, ne gre!

OK, poskusim znova, vsi imajo maske okoli mene. Se pomatram, ne jamram. Gre.


Nastavim roke, da mi postaven varnostnik špricne v roke. Sok življenja, si mislim. Sperma, ki bo rodila nov svet! Ok, potrpim. Kemizacija okolja in kemizacija mojega telesa gresta z roko v roki. Tako zunaj kot znotraj, kot zgoraj tako spodaj. Kako biblijski časi! Lepo je v naši domovini biti mlad, v deželi, kjer smo vsi kot bratu brat ... Jok brate, odpade romantika... jabolko spoznanja in Noetova barka tu vlečeta rdečo nit...


Pogledam tipa v oči, nosa in ust se itak ne vidi, ker je skrit za dobro masko. Tako ta pravo, s certifikati najvišjega reda, celo filter se vidi. Pogledam ga skozi oči in ga preberem. Vojak!

Pogleda on mene v oči in vidi še moj nos.

Gospod, masko morate dati čez nos, mi reče odrezavo, takoj po tem, ko mu je špricnilo na moje roke.

Zakaj, ga vprašam in v meni čaka na vrsto kup strokovnih argumentov, da mu dopovem, da se v teh dneh večja škoda imunskemu sistemu dela, ker ljudje nosijo maske in dihajo pod njimi skozi usta, in se pregrevajo in ... oh-in-sploh je vse skupaj ....

Vidim ga, poti se, ker že cel dopoldan stoji na soncu in diha v plastično masko. Pregret organizem in kar vidim, kako ima usta odprta pod masko, saj je to način, s katerim se organizem samodejno hladi, če mu je prevroče. Ampak, ker je pod masko vroč zrak, se samo še dviguje pregretost, tipu pa se zaradi tega oža zavest. Vojak, ozka zavest ... 1+1 ...


Mimogrede, če morate po službeni dolžnosti delati več ur z masko na obrazu, bodite potem vsaj malo manj oblečeni kot sicer. Telo vam bo hvaležno. In dajte nos ven, za božjo voljo, bi svetoval, pa ne smem! Preden pa nam zapovejo, da se bodo vrtci odprli le, če bodo otroci in strokovni pedagoški kadri imeli maske, pa toplo priporočam ogled tega posega v telesno integriteto otrok.


Gledam ga v oči. Zakaj moram dati masko čez nos?

Taka so pravila gospod! Glas kar globok.

Še vedno ga gledam v oči. Gledam ga. Vidim ga. Tamala gleda mene, češ očka, pravila so pravila...

Velik je. Močan je. V temno oblečen. Dolge hlače, platnene, črni ojačani čevlji, majica z dolgimi rokavi, široka pleča, pectoralisi lepo napeti...

Gledam sebe, mal siv, v natikačih, kratke hlače in ena majca z napisom Nature is not a place to visit, it is a home...

Malo počakam... vdihnem globoko skozi nos, ki je še vedno ponosno zunaj. Začutim ga. Začutim zrak in njega na tem zraku, kako nima niti najmanjšega namena prevpraševati, ali je to pravilo smiselno ali ne. Čutim ga, da nima najmanjšega namena osmišljevati svojega dela dlje od svoje mizerne urne postavke. Mogoče, špekuliram, mogoče on to doživlja kot veliko čast, saj brani domovino. Aja, pardon, brani trgovino. Aja, pardon, ne dojamem tako hitro, on je tu v imenu vlade, da varuje moje zdravje. Začutim vonj po zatohlem, plesnivem...


Razumem ga, da ne razume, da s tem posega globoko v mojo telesno integriteto, da posega v moj hormonski sistem, da vpliva na oksigenacijo mojega tkiva... kar čutim, kako se mi testisi skrčijo zaradi manjše dobave kisika... Ne možgani, testisi se mi skrčijo. Kastriran sem...

In evo, dobim jih po nosu! Direkt!




Ne, ne bo šlo. Rabim sir za na žar... če me on ne bo, me bo žena. Upogne se Hosta, kot se upogne vrba v vetru. Ok, svoj ego ohranim s to razlago. Ja, nisem se vdal, nisem kastriran, le upognil sem se. Prilagodil sem se večji sili. Gibljiv sem, ker sem živ. Prilagodljivejši preživi, kajne Darwin?! Komu ti to bučke prodajaš Hosta...





Pustim se mu. Kastriran pred hčerko, ki ne razume, v kakšno bitko se je spustil očka iz hoste, povlečem z roko masko čez nos. Ponižan popolnoma. Kot človek poteptan. Vzeli so mi dih. Vzeli so mi obraz in mi predpisali uniformirano masko. Tako, z belimi trakci, da bomo vsi lepi in slepi, ko nas v svetlo prihodnost vodijo zaslepljeni sleparji z maskami.





POZOR!

Maske padajo! Čelade gor!




Dihanje nikoli ni le dihanje za tistega, ki čuti dih onkraj nosa.


V skladu z mnogimi tradicijami - staro-grška, budizem, taoizem, joga – dihanje ne govori samo o zraku, temveč o duši, vzdušju, gibanju energije, počutju, kakovosti življenja, usklajenosti z naravo, o etiki kot predihanih odločitvah, o povezanosti in usklajenosti z vesoljem, o skritih in nezavednih močeh, o porajanju in minevanju ter o duhu, duhu časa in duhu miru, o trenutku in o večnosti.


Zato bo Dihalnica vedno zgodba o svobodi dihanja. O ljuboživosti, ki vselej najde pot, da se razigra skozi človeka. O ozaveščanju moči diha.







1,007 views

Integralno dihanje & Biohacking

Flow & Life Coaching

Z naročilom e-novic se strinjate s priloženimi splošnimi pogoji in GDPR.