Visoka cena potlačenih čustev

Ne poznam človeka, ki ne bi v določenem trenutku potlačil svojih čustev. Seveda, včasih to pride prav in je modro, da ne izrazimo na prvo žogo vsega, kar čutimo in mislimo. Na drugo žogo, ko dobro ocenimo okoliščine in svoj položaj pa je smiselno, da jo podamo naprej oziroma naredimo z njo to, kar dober športnik naredi. Ko ima športnik v posesti žogo, bodisi nogometaš, košarkar, tenisač, odbojkarica in vse, kar se še vrti okoli žoge ali predmetov, ki jih športno udarjamo in mečemo, je jasno, da želi z dejanjem doseči cilj, ki daje smisel celi igri. Zabije gol, preigra tekmeca, neubranljivo udari z vso močjo, ali nežno posreduje naprej v prazen prostor, vrne nazaj, tako da umiri situacijo, če oceni, da je to smiselno in s tem soustvarja okoliščine in napetost igre. Skratka, dober športnik vešč tehničnih elementov in taktičnega mišljenja se ne umika žogi. Razen takrat, smo spet pri taktiki, ko bi ga ta zadela na način, ki je boleč, vodi v poškodbo in ne služi ciljem igre.

S to analogijo iz sveta športa, želim povedati, da brez polnega sprejemanja čustev, ki so nosilci energije, da tuzemsko življenje sploh steče, polnega in pretočnega življenja ni. Tako kot navaden balon, pisana ali prava profesionalna žoga sproži v otroku nemir, ki ga začara in potisne v gibanje, tako čustva nujno za seboj potegnejo voljo in motiv, da nekaj storimo, povemo, se premaknemo in se s tem svojim izrazom svoje okolice dotaknemo. Vsako dejanje je dajanje sebe v svet. Je projekcija našega notranjega sveta, ki je obarvan s čustvi v zunanji svet. V tem smislu karkoli naredimo, damo na ogled sebi in tudi drugim in s tem dobimo ključne povratne informacije, kako živeti, se razživeti in se izživeti. Kako se razigrati, bi rekli v športu.

Žal pa pogosto kot užaljen otrok, ki mu ni uspela dobra poteza in je dobil gol, izgubil točko, je "padel na finto," vzamemo svojo žogo v naročje ter odkorakamo domov ali pa želimo spremeniti pravila igre tako, da bo za nas dobro, ali pa se, to je morda še najbolj pogosto, kujamo ob robu igrišča. Tako se skvari igra oziroma sami sebe prikrajšamo za lekcije, ki jih v igri dobimo in z njimi postajamo vse boljši in boljši, najdemo svoje kvalitete, ki doprinesejo igri in končno znotraj ekipe dobimo mesto, ki nam je namenjeno. Seveda, bodimo iskreni, lahko tudi ugotovimo, da ta igra pač ni za nas in gremo na drugo igrišče, vzamemo karte v roke, se lotimo drugega hobija. Ampak to gre v športu, v življenju pač ne. Imaš tega in ne moreš živeti drugega. Lahko pa obrneš novo poglavje v življenju, še vedno na tem zemeljskem igrišču.

Torej, direkt k stvari. Žoga je sredstvo, je ključni pripomoček za igro. In čustva so pač sredstvo za igro življenja. Pripomoček, ki nam daje moč, da se izrazimo v tem svetu, da pustimo svoj odtis.

Kaj se zgodi, če potlačimo čustva?

Marsikaj!

Nanizajmo zgolj najbolj očitne posledice:

• Sistemska disfunkcionalnost

• Poškodbe in bolezen

• Otopelost

• Deformacije telesne drže in nefunkcionalno gibanje

• Splošna utrujenost, izčrpanost

Ko potlačimo čustva, se količina energije, ki se je v nas porodila, da bi odgovorili na okoliščine, zgosti, skoncentrira in uskladišči na neko mesto v telesu. Če se to nabira, se vse še bolj gosti in na koncu se kaže kot natlačenost stare šare na podstrehi ali v kleti. Žile postanejo zapacane, nos se maši, na črevesju so obloge, lahko se koagulirajo ledvični, žolčni kamni, sklepi trdijo, mišice so zategnjene in druge preohlapne, rakave celice pa se organizirajo v tumorje ipd... V bistvu gre za koncept pozabljanja, sklerotične raztresenosti, ki vodi v totalen nered. Organi, kjer se tlači energija ne morejo več dobro opravljati svoje funkcije, ker se ne regenerirajo dobro, so pod visokim tlakom, so zamaščeni, češ, nekoč bo treba to energijo pokuriti in vse bolj odrinjeni na rob igrišča, utrujeni od teže neizživetega.

Visoko ceno plačujemo, ko čustva potlačujemo. In eden od ciljev te tuzemske igre je, da se tehnično in taktično izmojstrimo v veščini izražanja čustev.

Vsak občutek, ki ga zaznamo, je vtis mentalnega na fizično. Je vtis zunanjega okolja v naši notranjosti. In vsakemu vtisu mora po naravnih zakonih slediti iztis. Vsak vtis pusti odtis znotraj nas. In vsak iztis pusti odtis zunaj nas, v okolju, ki je naše zunanje telo. V tem je ključ. Brez te nenehne povratne zanke ni razvoja in rasti. Brez tega se spirala življenja ne vrti.

Poskusim še z drugimi besedami. Vsak vtis naredi raz (rez, brazda, sled) v naši organski celoti. Naredi raz-poko skozi katero vstopi svetloba in osvetli našo notranjost in s tem dobimo možnost, da tisto, kar je znotraj nas, projeciramo navzven, iztisnemo iz sebe, se iz-raz-imo in tako dopustimo, da se energija med zunanjim in notranjim okoljem pretaka nemoteno. Hkrati pa s svojim izrazom dobivamo ob-raz in se prepoznavamo kot aktivni in odgovorni soustvarjalci našega sveta.

Verjamem, morda niste vajeni na tak način razmišljati o čustvih, a vam iz lastnih izkušenj povem, da je radikalno, korenito sprejemanj čustev še kako potrebno za osebnostni razvoj in v naslednjem koraku za osmišljanje našega življenja na ravni duše. Kaj to pomeni? Lahko si osmišljamo življenje z raznimi materialnimi cilji in dobrinami ter užitki, kar je čisto ok v polju telesnega. A če pretok življenjske energije ne napaja tudi mentalnega, duševnega in duhovnega polja, potem vselej nekaj manjka in imamo občutek praznine, razvije se ciničen pogled na svet itd.

In kako vzeti čustva v svoje roke, če se jih ne da prijeti tako, kot športnik prime žogo ali lopar?

DIHANJE!

ZAVESTNO DIHANJE!

V dihu se skriva neverjetna moč. </