Visoka cena potlačenih čustev

Ne poznam človeka, ki ne bi v določenem trenutku potlačil svojih čustev. Seveda, včasih to pride prav in je modro, da ne izrazimo na prvo žogo vsega, kar čutimo in mislimo. Na drugo žogo, ko dobro ocenimo okoliščine in svoj položaj pa je smiselno, da jo podamo naprej oziroma naredimo z njo to, kar dober športnik naredi. Ko ima športnik v posesti žogo, bodisi nogometaš, košarkar, tenisač, odbojkarica in vse, kar se še vrti okoli žoge ali predmetov, ki jih športno udarjamo in mečemo, je jasno, da želi z dejanjem doseči cilj, ki daje smisel celi igri. Zabije gol, preigra tekmeca, neubranljivo udari z vso močjo, ali nežno posreduje naprej v prazen prostor, vrne nazaj, tako da umiri situacijo, če oceni, da je to smiselno in s tem soustvarja okoliščine in napetost igre. Skratka, dober športnik vešč tehničnih elementov in taktičnega mišljenja se ne umika žogi. Razen takrat, smo spet pri taktiki, ko bi ga ta zadela na način, ki je boleč, vodi v poškodbo in ne služi ciljem igre.

S to analogijo iz sveta športa, želim povedati, da brez polnega sprejemanja čustev, ki so nosilci energije, da tuzemsko življenje sploh steče, polnega in pretočnega življenja ni. Tako kot navaden balon, pisana ali prava profesionalna žoga sproži v otroku nemir, ki ga začara in potisne v gibanje, tako čustva nujno za seboj potegnejo voljo in motiv, da nekaj storimo, povemo, se premaknemo in se s tem svojim izrazom svoje okolice dotaknemo. Vsako dejanje je dajanje sebe v svet. Je projekcija našega notranjega sveta, ki je obarvan s čustvi v zunanji svet. V tem smislu karkoli naredimo, damo na ogled sebi in tudi drugim in s tem dobimo ključne povratne informacije, kako živeti, se razživeti in se izživeti. Kako se razigrati, bi rekli v športu.

Žal pa pogosto kot užaljen otrok, ki mu ni uspela dobra poteza in je dobil gol, izgubil točko, je "padel na finto," vzamemo svojo žogo v naročje ter odkorakamo domov ali pa želimo spremeniti pravila igre tako, da bo za nas dobro, ali pa se, to je morda še najbolj pogosto, kujamo ob robu igrišča. Tako se skvari igra oziroma sami sebe prikrajšamo za lekcije, ki jih v igri dobimo in z njimi postajamo vse boljši in boljši, najdemo svoje kvalitete, ki doprinesejo igri in končno znotraj ekipe dobimo mesto, ki nam je namenjeno. Seveda, bodimo iskreni, lahko tudi ugotovimo, da ta igra pač ni za nas in gremo na drugo igrišče, vzamemo karte v roke, se lotimo drugega hobija. Ampak to gre v športu, v življenju pač ne. Imaš tega in ne moreš živeti drugega. Lahko pa obrneš novo poglavje v življenju, še vedno na tem zemeljskem igrišču.

Torej, direkt k stvari. Žoga je sredstvo, je ključni pripomoček za igro. In čustva so pač sredstvo za igro življenja. Pripomoček, ki nam daje moč, da se izrazimo v tem svetu, da pustimo svoj odtis.

Kaj se zgodi, če potlačimo čustva?

Marsikaj!

Nanizajmo zgolj najbolj očitne posledice:

• Sistemska disfunkcionalnost

• Poškodbe in bolezen

• Otopelost

• Deformacije telesne drže in nefunkcionalno gibanje

• Splošna utrujenost, izčrpanost

Ko potlačimo čustva, se količina energije, ki se je v nas porodila, da bi odgovorili na okoliščine, zgosti, skoncentrira in uskladišči na neko mesto v telesu. Če se to nabira, se vse še bolj gosti in na koncu se kaže kot natlačenost stare šare na podstrehi ali v kleti. Žile postanejo zapacane, nos se maši, na črevesju so obloge, lahko se koagulirajo ledvični, žolčni kamni, sklepi trdijo, mišice so zategnjene in druge preohlapne, rakave celice pa se organizirajo v tumorje ipd... V bistvu gre za koncept pozabljanja, sklerotične raztresenosti, ki vodi v totalen nered. Organi, kjer se tlači energija ne morejo več dobro opravljati svoje funkcije, ker se ne regenerirajo dobro, so pod visokim tlakom, so zamaščeni, češ, nekoč bo treba to energijo pokuriti in vse bolj odrinjeni na rob igrišča, utrujeni od teže neizživetega.

Visoko ceno plačujemo, ko čustva potlačujemo. In eden od ciljev te tuzemske igre je, da se tehnično in taktično izmojstrimo v veščini izražanja čustev.

Vsak občutek, ki ga zaznamo, je vtis mentalnega na fizično. Je vtis zunanjega okolja v naši notranjosti. In vsakemu vtisu mora po naravnih zakonih slediti iztis. Vsak vtis pusti odtis znotraj nas. In vsak iztis pusti odtis zunaj nas, v okolju, ki je naše zunanje telo. V tem je ključ. Brez te nenehne povratne zanke ni razvoja in rasti. Brez tega se spirala življenja ne vrti.

Poskusim še z drugimi besedami. Vsak vtis naredi raz (rez, brazda, sled) v naši organski celoti. Naredi raz-poko skozi katero vstopi svetloba in osvetli našo notranjost in s tem dobimo možnost, da tisto, kar je znotraj nas, projeciramo navzven, iztisnemo iz sebe, se iz-raz-imo in tako dopustimo, da se energija med zunanjim in notranjim okoljem pretaka nemoteno. Hkrati pa s svojim izrazom dobivamo ob-raz in se prepoznavamo kot aktivni in odgovorni soustvarjalci našega sveta.

Verjamem, morda niste vajeni na tak način razmišljati o čustvih, a vam iz lastnih izkušenj povem, da je radikalno, korenito sprejemanj čustev še kako potrebno za osebnostni razvoj in v naslednjem koraku za osmišljanje našega življenja na ravni duše. Kaj to pomeni? Lahko si osmišljamo življenje z raznimi materialnimi cilji in dobrinami ter užitki, kar je čisto ok v polju telesnega. A če pretok življenjske energije ne napaja tudi mentalnega, duševnega in duhovnega polja, potem vselej nekaj manjka in imamo občutek praznine, razvije se ciničen pogled na svet itd.

In kako vzeti čustva v svoje roke, če se jih ne da prijeti tako, kot športnik prime žogo ali lopar?

DIHANJE!

ZAVESTNO DIHANJE!

V dihu se skriva neverjetna moč.

Vdih in izdih sta vselej povezana med seboj. Soodvisna. Si podajata žogo. Če bi se kateri želel užaljen umakniti z igrišča, je vsega konec. Vdih in izdih ne tekmujeta, sodelujeta. In ko se razigrata, navdušenju ni videti konca.

Če se vdih premisli in gre do zmage, potem se igra konča tako, da se pljuča razpočijo. Eksplozija.

In če se izdih odloči, da gre do konca, se pljuča sesedejo.

Implozija.

Enako je pri čustvih!

Čustveni vtis in čustveni izraz sta v nenehnem sodelovanju. Če en popusti, drugi dovolj energije ne dobi.

Čustveni vtis je stvar telesne in mentalne higiene. Naša sposobnost zaznavanja in interpretacija občutkov, ki se nas dotaknejo je ključna za to, kako se z iztisom energije premaknemo.

Čustveni izraz je stvar srčne higiene. Naše razumevanje okoliščin in soodgovornosti pri tem je ključno za to, kaj iz sebe in preko sebe dajemo svetu, ki nam je svet.

Poanta 1:

Moški postajamo bolj celi, celoviti s tem, da se učimo razbirati vtise. Da nastavimo svetu svojo mehko plat, če želimo, da se potem natančno in s primerno močjo k cilju izstrelimo.

Na ravni diha to pomeni, da smo posebej pozorni in občutljivi pri fazi vdiha.

Ženske postajate bolj cele in celovite, ko se učite razbirati svoje iztise. Da nastavite svetu svojo trdo plat, svoje meje, če želite, da se lahko potem nežno in v vsej lepoti razcvetite.

Na ravni diha to pomeni, da ste posebej pozorne na kakovost in lastnosti svojega izdiha.

Poanta 2:

Ker v vsakem od nas poteka igra vdiha in izdiha, polarnosti in kakovosti maskuine in feminilne energije, je dobro, če celovitost ohranjamo tako, da smo pozorni na obe fazi diha. ;-)

Poanta 3:

Kakorkoli in kolikorkoli smo ozavestili svoje življenje, svoje travme, svoje vedenjske vzorce in okoliščine, v katerih so se le-ti oblikovali, vtis in iztis sta stalnici. In hkrati s tem tudi stres, ki prihaja s temi razpokami našega jaza. In to je ta muzikalični jazz, ki ga improviziramo na tem odru življenja.

Poanta 4:

Če vam pa kljub temu, da ste se prebili do konca še vedno življenje vzame dih, pripenjam spodnji video s kratkim trikom, kako se umiriti in iz svetega grala tega življenja se napiti.

Poanta 5:

In če še to ni dovolj, potem iščite naprej. Za začetek lahko s klikom na spodnjo sliko pogledate, kako vas lahko z našimi delavnicami in tečaji podpremo v februarju. Na temo čustev se dobimo v SOBOTO, 4. MARCA DOPOLDAN.

Poanta 6:

Tiste, ki pa imate dar, da na polju čustvovanja podprete ljudi še z dodatnim znanjem integralnega dihanja in s tem dvignete kakovost vašemu odtisu pa vabim, da ob novem terminu pridete po navdih na posodobljen in z več prakse obogaten učiteljski tečaj.

Tole sem spisal v toku navdiha. Ujel sem se, da bi se zaradi okoliščin skoraj zatekel v igro žrtve, češ, bom pa sam, saj me ne razumejo. In ne vedo, v kakšnih okoliščinah sem se znašel in kako sem gor zrasel, ipd. v stilu užaljenosti in iskanja krivca za situacijo povsod drugje, le pri sebi ne. Klasična egotrip finta, s katero si zabiješ avtogol.

Najbrž se mnogi najdete v tem.

Saj smo krvavi pod kožo, kajne? Saj čutimo, kajne?

Seveda. In zato delujmo modro, iz srca! Srce je tu, da nas podpre in iztisne, karkoli je že v nas. Če živimo skozi srce, je osnovna higiena tega, kar in kako se dajemo svetu zagotovljena.

Kar pogumno! Ljuboživo. Lahko tudi na poskok. Saj gre, kajne?

No to ;-)

Drž'te se.

Epski časi zahtevajo epske junake! Bodi junak svoje zgodbe!

Navdihuj sebe in navdušuj svet okoli sebe!

... za vse ostalo se ti lahko mirno ... fučka ;-)

Ups. No evo pa sem dal iz sebe.