Pred valentinovim razmišljam kako bi logiko diha prenesel v odnos med partnerjema. Imam navdih, kako lahko to povem in 8. marca na Dihalnici tudi predihamo, kar z besedami ne dosežemo. Vztrajajte z mano preko prvih odstavkov, ki definirajo odnos med partnerjema na malo drugačen način. Recimo temu biofizika partnerstva ;-)
Ko je vse eno, je vseeno ali zadeva diha ali ne. Ko je vse eno, ni drugega, s katerim bi vzpostavil odnos in v tem odnosu uzrl svojo podobo kot v zrcalu. Ko je vse eno, je eno le navzven. Znotraj enosti pa je vselej prisotna polarnost in energija se širi znotraj enosti kot valovanje, koncentrično na vse strani. Če je na večih mestih energija bolj zgoščena, potem pa govorimo o multipolarnosti. In če je ta notranja polarnost v potencialu preboja dovolj močna, se enost znotraj sebe razpolovi in svojo deviškost izgubi.
Ko pa je dvoje, se zadeva premakne, zadiha, oživi in se razživi. Ko obstaja dvoje, vzpostaviš odnos, preko katerega sploh lahko uzreš samega sebe. Ko je dvojnost, energija kroži od enega k drugemu in če želi en del prevladati nad drugim, pride do napetosti, do povečanega upora pri kroženju energije in s tem do pregrevanja tistega dela, ki želi več energije zadržati zase ali pa je ne zna porazdeliti v skupno dobro. Do trajne napetosti pride tudi, če je en del nasičen, drugi pa ne zna, ne zmore ali noče tega kanalizirati ali nevtralizirati.
Dovolj filozofiranja. Nevrofiziologi vedo, da se na celični ravni stalno dogaja depolarizacija in repolarizacija. To je pravzaprav način, kako nevroni komunicirajo med seboj in pošiljajo informacije naprej po telesu, ob tem pa se izločajo določeni hormoni »sreče« ali »stresa«. Ta električni tok seveda proizvaja magnetno polje in posledično vsi naši organi, vsak s svojim magnetnim poljem, soustvarjajo multipolarno biopolje našega organizma kot celote. In ko organi vibrirajo sinhronizirano se zgodi resonanca in naše celotno biopolje postane močnejše in se lahko širi globlje v prostor in hkrati notranja napetost drži celoto skupaj – zato lahko govorimo o osebnostni integriteti, karizmi in srčni matematiki. Če pa organi niso uglašeni, postopamo po svetu kot razglašeni orkester, pred katerim se ustavi le tisti, ki je prav tako razglašen in brez posluha ali pa gluh.
Slika: Heartmath Institute
Sedaj pa to logiko prestavimo v odnos med partnerjema. Vsak prihaja v partnerski odnos s svojo čustveno prtljago, svojimi organi in svojimi programi, ki usmerjajo njegov tok fizioloških reakcij, misli, obnašanja in komuniciranja. Vsak partner vibrira zase in vsak je znotraj polariziran. To polarizacijo na biološki ravni prepoznamo v obliki spola, ki se navznoter pri vsakem posamezniku še enkrat polarizira kot ženski in moški princip. Na čustveni ravni se spekter opcij čustvovanja polarizira med ljubezen in strah. Na mentalni ravni se to prepozna v osnovnih karakternih potezah, na duhovni pa se odvije igra med anksiozno egocentričnostjo in lepo uglašeno biodinamično povezanostjo z vesoljem.
Kako torej dve celoti pripraviti do tega, da dihata kot eno?
V bistvu čisto lahko. Eden izdihne in pri tem drugi vdihne in obratno do konca njunih srečnih dni. Kaj pa ko eden kihne in pade iz ritma? Ha, potem se pa zaplete, saj mora drugi med tem počakati in ostane brez zraka. Zato je edina pot, da dva zadihata skupaj, da dihata najprej vsak zase, potem prisluhneta eden drugemu in nato ugotovita, na kateri takt skupaj poudarek naredita.
Vsak posameznik lahko svoje organe uglasi z dihom, ki je njegova temeljna, prva in stalna vez z njemu lastno verzijo življenja. Tej verziji pravimo uni-verzum. Vsak je svet zase, vsak je ena verzija življenja. In ko smo ravno pri verzih ...
Vsak mora spoznati,
da je ritem njegovega diha
v veliki meri določila prav mati.
In ta mati
ni samo prva med primati,
je tudi mati narava,
ki vsem nam je življenje dala.
Kako pa mama diha, ko se v njej poraja novo življenje, je v veliki meri odvisno tudi od očeta in njunega odnosa. Zato obstajata samo dve poti, da uspešno dihamo skupaj.
Prva je ta, da nas vodi slepa ljubezen in nezavedno naletimo na partnerja, s katerim nas vrtinec strasti odnese in ponese. Ko se omotični zbudimo imamo že družino. In potem se počasi zavemo, da ni vse samoumevno in da se je mnogo stvari pokrilo, da se je to sploh zgodilo. Slepa ljubezen pravimo temu. In ko to spoznaš, vmes sta seveda nekajkrat izgubila pridih, začneš preko drugega spoznavati sebe in ozaveščati svoj dih. In bolj kot čutiš svoj dih, bolj se krepi tvoje biopolje, kar je dobro, saj na ta račun dobiš moč, da se soočiš s programi, prepričanji in travmami, ki so se ugnezdile v tvoje nezavedno v zgodnjem otroštvu ali ob čustveno nabitih dogodkih in prihajajo na plano v obliki nefunkcionalnih družinskih odnosov ali nezadovoljivih rezultatov tvojega dela še danes.
Recimo temu soočanju s svojim nezavednim kriza identitete, ki se periodično ponavlja na pravljičnih sedem let od adolescence dalje. In vse, kar lahko narediš je, da posvetiš v nezavedno, da si priznaš, da je tudi znotraj tebe polarnost in da ob svetlobi nujno obstaja tudi tema. Prej ko dojameš, da je to igra, ki jo moramo odigrati na tem svetu, prej se naučiš, kako potekajo pravila svete igre. In takrat začneš ceniti in biti hvaležen drugemu za to, da diha s tabo in ob tebi.
Pravila utelešenega življenja so v bistvu zelo enostavna. Lahko posvetiš v temo nezavednega, lahko koplješ po koreninah družinskega drevesa, a nekaj ti mora biti jasno. Ko obrneš svetilko drugam, bo nezavedno spet v temi in naj te ne bo tega strah, drugače namreč ne gre. In ko odkoplješ korenine družinskega drevesa in spoznaš, iz kakšne prsti se napaja, poskrbi, da jih spet pokriješ z zemljo, sicer se posušijo. Zato preden posvetiš v temo nezavednega, globoko vdihni v svoje drobovje in zberi moč ter pogum, da če boš tam našel, kar ti ni všeč, kar zbuja nelagodje, jezo, gnus, strah, krivdo, žalost in kar je še takega, ne boš obsojal, temveč boš to zamenjal s tistim, kar veš in čutiš, da ti bo omogočalo poln dih. In ko koplješ med koreninami družinskega drevesa, pazi, da jih ne poškoduješ, ker je to tvoja kri. In ko odkriješ na kakšnem terenu raste to drevo, ko vidiš, kaj razjeda katero od korenin, jih skrbno in ljubeče zasuj nazaj. Ko spoznaš v kakšni prsti se napajajo korenine, kako široko in globoko gredo, lahko zavestno dopolniš tisto, kar bo temu drevesu dodalo sijaj in obogatilo krošnjo ali sladilo plod.
Zato dihaj dragi moj kolega iz človeške hoste. Sveti pogumno v temo, ko je temno. Sicer pa ne provociraj in ne delaj teme podnevi. Koplji, koplji vztrajno v globine življenja in v zavesti širino, ampak vedi, da je to tako, kot da bi kopal luknjo v vodo. Ne življenja ne zavesti ne bo s tem nič več in nič manj.
A nekaj ključnega se ob tem vendarle zgodi. Tvoje življenje pristno vzvalovi in tvoja srčna melodija iz tebe zažvrgoli. In šele zdaj ima tvoja partnerka možnost, da prisluhne in uzre, kdo je pravzaprav ob njej. Vdihne in izdihne, uskladi svoje notranje organe z ritmom svojega srca, dopusti da se valovi enega in drugega križajo in če si iz pravega testa, se prepusti novemu plesu. Vsakič znova.
Tudi, če vmes kihneš, je ne odpihneš!
No, to je šele pol zgodbe. Drugo polovico mora predihati ona. Postopek je enak, samo, da se tega loti bolj ženstveno. Socialno malo bolj spretno in nežno, zato pa včasih tudi preveč previdno. Vse za to, da ohrani leglo skupaj in na toplem. Takrat, ko vidiš, da je preboj blizu, ji stopi za hrbet, naj se počuti varno. Naj kot mačka pokaže kremplje in ji daj prav. Tudi če nima prav po tvoji verziji. V njeni verziji je tako prav. Kakorkoli obračaš dragi kolega, kakorkoli se zavrti, ženski princip je vedno spodaj, je vedno prizemljen, mi pa se lahko zgoraj napihujemo. Ženske imate pač večjo življenjsko specifično težo. (Pa da ne bi kdo rekel, da sem rekel, da ste težke. Imate pač večjo življenjsko gostoto, zato ste tiste, ki utemeljujete živost, mi pa lahko potem omogočimo živahnost.) ;-) Prej ko to sprejmemo, lažje zadihamo skupaj. Oba morata to sprejeti. Na ženske to dejstvo deluje pomirjajoče. Zato ostanite mile, nežne, tople in vztrajne. Spustite dih s trebušno prepono do maternice, počasi in mehko. In samo ko je treba zaščititi življenje, dvignite dih v prsa in srčno napojite sinove, da se pogumno postavijo za prave vrednote. In ženske morate dojeti, da je moški tisti, ki naj se trka po junaških prsih in daje jajca na mizo, ko gre za varnost. Moški pa se lahko le skromno priklonimo veličini maternice, ki ustvarja življenje. Zato kolegi, vdihnimo odločno v globine drobovja in iz testisov ven peljimo dih prek srca do neba, da našim rodovom bo prihodnost svetla.
Tako. To je torej ena od dveh poti.
Druga pot pa je, da se najprej podaš na to pot ljubljenja s samim seboj, da uskladiš najprej svoj vdih in izdih, razsvetliš temne kotičke svoje duše, razkoplješ po družinskem vrtu in nasadiš nove rožice, potem pa se prepustiš in dopustiš, da se partnerstvo zgodi.
Vdihneš na polno svežino življenja in potem počasi in z užitkom izdihuješ in raziskuješ.
Ali začneš z vdihom ali pa z izdihom. Samo med tem lahko izbiraš.
Onkraj dvojnosti je enost.
Onkraj vdiha in izdiha smo vsi skupaj dihani.
Krepčilno in zdravilno dihanje. Primerno za nadzor stresa in kroničnih bolezni ter za tiste, ki cenijo preventivo. Odlično darilo ob dnevu žena za nov navdih v partnerskih odnosih. Še bolje, če prideta oba. Bomo sadili rožice ;-)