Človek ima to srečo, da lahko nase pogleda tudi od zunaj. To pomeni, da na neki subtilni ravni pravzaprav lahko obstaja izven svojega telesa. Ne, nič mističnega to še ni. To nam govorijo vsakdanje izkušnje. Saj poznate, ko rečemo, moje življenje, moje telo, moji otroci, moje bolečine, moj avto … to je to … torej gledamo na to kot na nekaj, kar imamo … nekaj, kar je ločeno od nas, a si to prilaščamo, do tega vzpostavljamo odnos in na nek način tako postaja del nas …
Ta, recimo ji ekscentrična pozicija, pa nam daje možnost povratne informacije o tem, kako smo usklajeni s širšim okoljem in kako izpolnjujemo svojo funkcijo, ki nam je namenjena z obstojem. In taka vprašanja so ključna za naše zdravje.
Kakšen je moj svet in ali sem našel svoje notranje ravnovesje in se hkrati uglasil tudi na zunanje okoliščine?
Ta ekscentričnost (dobesedno bi prevedli, da smo izven centra) pa nas sili v to, da se vedno znova opredelimo do centra, ga definiramo in se tja vračamo. Se centriramo!
Z vsakim vdihom spustimo zunanji svet vase in z vsakim izdihom, dodamo nekaj svojega temu svetu. Ampak, če to ni usklajeno z naravnim tokom evolucije življenja, nas narava tako ali drugače poskuša zbuditi, da bi uvideli, kako in kaj je prav.
Zato je samo ena pot vredna človeka. Zavestno dihanje vodi v zavest o bivanju, ki je usklajeno z naravnim tokom življenja.
Ker je zavest decentralizirana, moramo dihanje centralizirati!
Comments