Drama v notranjosti našega telesa

Hic Rhodus, hic salta!

V trenutku spočetja se v kozmičnem plesu združijo sile neba in zemlje, da oblikujejo človeško telo kot katedralo duha. Ko se kot zarodek razvijamo v prvih tednih življenja po spočetju, se ne odvija kot mehanično sestavljanje delov, temveč kot melodija morfogenetskega polja, svetlobnih sil in energij ki v različnih ritmih oblikujejo bodoče organe. Ti ne vznikajo na slepo iz materije, temveč se oblikujejo kot organi, ki imajo svojo nalogo in usodo in s tem pomembno življenjsko funkcijo znotraj organizma, ki se šele dobro vzpostavlja. Gre za dramatičnem proces inkarnacije; tako ideja o tem, kaj naj počnemo na tem svetu dobesedno postaja meso.

Ko se eno razcepi na dvoje!

Ko se dvoje združi v tretje, ki je spet eno!

V srcu te drame, kakopak, stoji srce. Srce je silno dinamičen junak te zgodbe rajskega vrt(a)inca, ki prehaja iz kozmičnega v zemeljsko. Njegovo popotovanje se začne zunaj telesa, kjer se kot kroglica svetlobe koagulira iz obsežnih nebesnih tokov in zvokov v vseobsežnem polju/morju zavesti. A išče dom. Išče prostor, išče mesto v telesu, kamor bi se lahko vsidral s svojo nalogo, nalogo služenja. Ta pojav, če ste bolj znanstveno razpoloženi, si lahko do neke mere in za naše potrebe dovolj dobro razlagamo s pomočjo sonoluminiscence.

Ko v tretjem tednu embrionalnega razvoja srce kot milni in mili mehurček svetlobe sestopi z vrha skozi odprtino, ki jo starodavne tradicije imenujejo “Božja usta” v notranjost telesa, se zgodi nekaj izjemnega. S tem prehodom, s to ozemljitvijo svetlobe, se sklene prva vez med živčnim sistemom, ki nosi voljo božanskega in krvnim obtokom, ki uteleša ritme življenja. Ta prehod se takoj po vstopu zapre in na tem mestu se oblikuje odprtina, ki kasneje z razvijanjem zarodka postane hipofiza, ki je po svoji funkciji osrednji dirigent telesne in duhovne harmonije, mati vseh žlez, ki ohranja stik z očetom, ki oddaja svetlobna semena epifizi.

Dobra zgodba, kajne? Ampak ...

Ampak srce je še prazno. Njegova naloga se še ni začela, saj še ni srečalo tistega, kar ga bo napolnilo in pomenljivo izpolnjevalo. Srce ne more obstajati brez krvi, ki pa jo prinašajo jetra. Jetra, starodavni alkimist, dviga rdečo reko življenja in jo dviguje proti srcu. V tradicionalni kitajski medicini (TKM) jetra energijo pošiljajo v srce. A kako to početi, se vprašujejo jetra? Edini način je, da zajezijo kri, ki priteka po popkovini iz posteljice zarodka. Jetra so torej jez krvi in od tu tudi organ, ki se rad jezi, saj je to v njegovi naravi. Toda jetra so v sebi razklana: po eni strani vedo, da so le posrednik, po drugi strani pa hrepenijo po tem, da bi bila več, da bi sama bila srce. A njihova usoda je služiti kot alkimistična posoda, kot notranji kuhar, ki pretvarja hranila v snov za življenje. Predstavljajte si šefa kuhinje, ki je stalno zaposlen s tem, da pripravlja vrhunske specialitete, šef gostilne (srce) pa se hvali in postavlja pred gosti, kako je on tisti, ki je odgovoren za gurmanske užitke, se trka po prsih in pobere vso slavo ter take in drugačne zvezdice kakovosti. Ni lahko ostajati v senci in sopari kuhinje, kot je to usojeno jetrom.

Medtem ko se srce počasi polni in raste ter jetra brbotajo in kuhajo v svoji tišini, ledvici doživljata lastno izgnanstvo. Na začetku se nahajata blizu glave, v svetlem svetišču, kjer so bodoča ušesa. A kmalu ju sila srca, ki se vse bolj napihuje in potrebuje svoj prostor (zarodek je v tretjem tednu velikosti riževega zrna) potisne navzdol, v globine trebušne votline. Kot Adam in Eva, ki sta izgnana iz raja, se spuščata v nižine, v temačni svet presojanja, kanalizacije, filtracije in nenehnega dvoma, saj se nič jasno ne vidi. Ledvici sta organ sence, organ krivde in čistosti hkrati. Tam, kjer bivajo, se rojeva občutek sramu, spoznanje golote življenja. Občutek razgaljenosti, vedenje, da smo nekoč bili eno z vsem, ena zavest, kjer ni obsojanja, zdaj pa smo ločeni in izgnani iz rajskega vrta. En sam stres, kajne? Pravi, goli eksistenčni sram in stres. Večna senca. Od tu in v takem vzdušju seveda vzbrstijo nadledvične žleze, da bi se kot listi na vejah ledvic lahko povzpele do neba. V tej želji po vzponu ledvice sicer pritiskajo na jetra, a jetra nimajo kam iti, saj tam zgoraj vlada srce. Zato ledvici skleneta zavezništvo z jetri (v TKM ledvice energijo pošiljajo v jetra) in jetra prisilijo srce, da se le-ta z ožiljem odpre navzgor proti nebu in tja se skrivaj prezrcalijo ledvice ter zavzamejo podobo pljuč. Čista konspiracija, ki vodi v respiracijo! Pljuča namreč v skladu s TKM pošiljajo energijo v ledvice. Zato se lahko s počasnim in mirnim dihanjem umirimo, saj tako ledvicam ni treba uravnavati pH-ja krvi. Noro, kakšno tankočutno sodelovanje!

Na nasprotni strani ledvičnega izgnanstva so torej pljuča, ki doživljajo povsem drugo vrsto usode. Sprva skušajo slediti jetrnemu dogovoru s srcem, vendar jih embrionalna dinamika in prej omenjena konspiracija ledvic in jeter samodejno potisne navzgor, višje proti svetlobi in zraku zunanjega sveta. A ta vzpon ni brez posledic. Pljuča, ki so bila v začetku razvoja v topli notranjosti ob srcu, se nenadoma znajdejo na prizorišču sveta. Morajo se soočiti z zunanjim zrakom, z mrazom, z okoljem, s tujostjo. Kot mlad igralec, ki prvič stopi na oder, pljuča v svojem obstoju zanihajo med pogumom in strahom – strahom pred odprtim svetom, pred nadležnimi vsiljivci in pred lažmi. No, tukaj bi lahko vstopila na oder te drame še vranica, ki po TKM dovaja energijo pljučem, a pustimo to za kdaj drugič oziroma obdelamo to na delavnici Alkimije diha, ki bo v maju.

Gremo torej pogumno na polna pljuča ali v dihalno stisko in v paniko? Jaz sem za prvi scenarij. Drugega sem živel kot astmatik do pubertete in mi ni več zanimiv.

Tako v tem zgodnjem obdobju nastane temelj štirih velikih temperamentov: srce, ki vlada in zapoveduje, se nikoli ne ustavi in ritmično poganja ter priganja druge (kolerik); ledvici, ki presojata, vztrajno čistita odpadne vode in čutita svojo ranljivost ter onesnaženost ali svežino naše notranjosti (melanholik); jetra, ki zajezijo pretok krvi, da jo lahko predelujejo in čistijo kot sok življenja in energijo, ki iz spodnjega sveta prehaja navzgor proti svetlobi in se soočajo z bremenom svoje naloge ter se zaradi svoje odgovornosti do srca zelo hitro obnavljajo (sangvinik); ter pljuča, ki se brezpogojno odpirajo v veliki in neznani svet, sprejemajo vzdušje in duha časa toda hkrati dvomijo v resničnost sveta in ostajajo malo vlažna, da upočasnijo in utopijo preveliko ognjevitost in naivno odprtost srca, tudi sluzasta po potrebi (flegmatik).

Če je ta drama v ravnovesju, če so junaki in antijunaki duševno uravnovešeni, potem telo in duh delujeta kot harmonična celota, ki ji rečemo duša. Ko pa se katera izmed sil preveč izpostavi, kot rezultat globokih in dlje časa trajajočih ali močnih disharmonij nastane bolezen, ki, kot vidimo, korenini kot potencial, ki daje orientacijo duhu že od samega razvoja zarodka naprej.

Zato je vsako zdravljenje, tako uči antropozofija (človeška modrost), vedno tudi obnavljanje kozmičnega reda v mikrokozmosu človeka. Zdravljenje je celjenje. Še bolje - celovitenje! Postajamo namreč spet celoviti. In če razumemo to zgodnjo dramo organov, lahko v njej prepoznamo tudi dramo naše lastne usode, ki je zgodba o tem, kako se spustimo iz svetlobe v temo, kako se učimo sprejemati in dajati, kako se trudimo uglasiti svoje notranje organe kot inštrumente na veličastnem odru tega sveta. In v tej drami, če jo živimo zavestno, ne zmanjka duhovitosti, saj se skozi proces celovitenja ovijamo z duhom. Duh je torej ovitek, ovoj za telesnost. Morda še bolj natančno: duh je napis, ki odseva z ovitka. In telo je (p)ovoj za duha, da se sploh lahko na ta sveti oder sveta poda. Mar ni to samo po sebi paradoksalno in duhovito!?

To, ta mesena drama sestopa v temno globino in svet(l)ega vnebovzpetja, ta alkimija duše, je torej telos* duha.

*Telos, tako nam sporoča kolega Aristotel, v st. grščini pomeni končni cilj, izpolnitev namena...

PS: To dramatiko in naracijo povzemam iz študija tekstov antropozofov, predvsem Steinerja in Kloceka.

---

Kaj pravite, mar ni to veliko lažje razumeti, kot pa govoriti v latinskih nam tujerodnih izrazih, ki je jezik posvečen samo za polbogove v belih haljah? Pravljičarstvo je miselna alkimija. Če postavimo prave stvari na pravo mesto ob pravem času na primeren način, dobimo pravilen lik, ki nas lično nagovori. Kar je prav in lično, postane pravljično!

Živiš tako kot je prav in lično?

Zgodba o "ekonomiji" srca je zdaj jasna. Ampak to je le uvod. Vabljeni, da se mi pridružite na delavnici, ki bo 10. aprila, kjer vse to predihamo in dobro začutimo ter ustvarimo harmonijo, kjer je srce dirigent! Za darilo prejmete knjigo Zadihaj!

Več o naših tekočih delavnicah najdete na spodnji povezavi:

https://www.dihalnica.si/dogodki

Maja namreč spet ponovimo Dihalnico v treh delih (tri srede po 2 uri po službi), vmes pa se aprila še posvetimo tistim, ki greste na pot strokovnega usposabljanja v naziv Učitelj integralnega dihanja.

---

Vas zanima, kako utripa srce Slovenije? Smo kot narod uglašeni med seboj?

Postali smo partnerji Global Consciousness projekta in tu lahko spremljate odtis naše kolektivne zavesti v polju... https://gcp2.net/data-results/live-data

In ravno, ko to zavzeto pišem in se povezujem z idejo našega kolektivnega odtisa, je kroglica, ki jo najdete na zemljevidu, obarvana oranžno. To pomeni, da se nekaj dovolj močno dogaja, da gre za visoko koherenco v polju. Lahko bi špekuliral in pripisal to polni potopljenosti, ko to pišem in prizemljitvi te ideje o vplivu na polje in je RNG naprava, ki jo imam doma, to zaznala kot pomembno anomalijo v obnašanju polja. Ne vem. Ne morem trditi. Bodo znanstveniki na Princeton univerzi obdelali te podatke in potem bomo ugotavljali, kaj bi lahko bilo. Lahko pa zaključim, da gre za zanimivo naključje, saj jo prvič vidim obarvano oranžno!?

Cela drama! ;-)

Vaš Milan iz hoste