DIHALNA TERAPIJA

Moč diha je neverjetna. Dejansko je dihanje tista sila življenja, ki poganja vse živo. Če nekaj ne diha, ni živo, nima duše in se ne razvija.

Pomisli, marsikaj nam jemlje dih. Bodisi se prestrašimo in otrpnemo, bodisi od čudovite lepote kar obnemimo. Prvo nas duši, drugo nas poživi.


Večkrat sem že napisal, da je dihanje najbolj temeljna in izjemno občutljiva funkcija organizma, ki nam daje energijo. Vsaka misel, vsaka telesna reakcija in vsako čustvo je pod vplivom in vpliva na vzorec dihanja ter s tem določa kakovost našega življenja. Način dihanja pove o človeku več kot osebna ali zdravstvena izkaznica. Govori o našem trenutnem počutju in zdravju, naših čustvih, našemu pogledu na življenje, razkriva naše strahove in naš pogum, da jasno izrazimo, kar čutimo.


Sam se sistematično ukvarjam in raziskujem moč diha od leta 1999 naprej, ko sem na Fakulteti za šport začel s programom plavanja za bolnike z astmo, opravil tečaj vodenja astma šole pri bolnišnici Golnik in 2000 diplomiral na temo astma in šport. Takrat sem prvič dojel, da je dihanje lahko tudi dobra terapevtska metoda. Seveda sem se takrat bolj osredotočil na fiziološke dejavnike dihanja, kjer gre za vplivanje na dovajanje kisika v celice preko razumevanja Bohrovega paradoksa, za zavestno poseganje v ravnovesje simpatičnega in parasimpatičnega vzburjenja, za izjemno pomembno vlogo nosa in trebušne prepone pri imunskem sistemu in še in še. Zato je bila prva faza izvajanja terapij s pomočjo tehnik dihanja ruska Butejkova metoda, ki jo še danes kot osnovo posredujem kjerkoli je le možno, saj, v kolikor je pravilno izvajana, prinaša izjemne učinke pri vnetnih boleznih in tudi raku. Med drugim, čisto konkretno, sta lani dva otroka (5 in 7 let) uspešno ob podpori staršev uspešno izvajala protokol in se ognila operaciji žrelnice.


Potem pa me je raziskovanje diha neslo preko mnogih metod, ene bolj druge manj skomercializirane, ene dobro raziskane, druge intuitivno podane. Marsikaj se najde in ni vse zlato, kar se sveti tudi na tem področju. Še vedno pa ostaja prava zakladnica joga, kjer so empirično raziskovali dih tisočletja, pilili sisteme vednosti in seveda dojemali dih kot veščino upravljanja z življenjsko energijo, bioenergijo, prano. V bistvu je to ključna stvar, ki naj bi jo obvladali, mar ne?


Poleg pranajame pa je na zahodu v dihanje sistematično najgloblje pogledal Stanislav Grof in tam uzrl izjemno globino človekovega duha. Na podlagi Jungove dediščine globoke psihologije je z močjo povezanega dihanja in dodanih oblik ritualizacije izkušnje ustvaril protokol doseganja spremenjenih stanj zavesti. Delo s "senco" in integracija blokirane življenjske energije zaradi travmatskih izkušenj ali obrambnih mehanizmov je vselej izziv tako za stranko kot za terapevta. Zato je dobro znanje in poznavanje mej lastnih strokovnih in osebnostnih kompetenc pri izvajanju takih tehnik dihanja ključno.


VEČ O TEČAJU ZA TERAPEVTE INTEGRALNEGA DIHANJA IN PROGRAM




Dihalna terapija je torej lahko zelo priročna in močna samostojna metoda ali pa nastopa kot podporni mehanizem drugim terapevtskim pristopom, saj se dihanje dotakne hkrati vseh dimenzij človekovega bivanja: telesne, čustvene, mentalne in duhovne. Jaz grem pri svojih dihalnih terapijah v širino in integracijo vseh teh dimenzij. V globino pa toliko, kot sem kompetenten in mi znanje ter etičnost dovoljujeta ter soglasje stranke dopušča. Nisem psihoterapevt, nisem fizioterapevt, poznam pa obe stroki toliko, da lahko pogledam pod površino. Kot športni pedagog in filozof pa se na ravni telesa ali duha lahko malo bolj poglobim. Pa spet ne toliko kot zdravnik ali duhovnik ;-)


V tem duhu, na podlagi 20 letnih izkušenj uporabe različnih tehnik pri svojem delu in ob vrsti zadovoljnih strank, se počutim kompetentnega, da te izkušnje prenesem na kolege terapevte, ki se včasih znajdejo pred izzivom, kako povabiti stranko, da se zave svojih telesnih občutkov, čustev, misli.


Morda vas zanima, kako to izgleda čisto praktično?


Recimo, zelo enostaven in pogost primer, če stranka pred mano sključeno sedi in jo slišim kako diha in vidim, da se z vdihom dviguje cel trup, premika prsni koš, morda celo diha skozi usta, potem je več kot jasno, da je v kroničnem stresu s povečano simpatično aktivacijo in jo že 25.000 dihov na dan utrudi, kaj šele soočanje z izzivi življenja. Ko temu dodamo subtilno branje nekaterih somatskih in psihičnih dejavnikov, lahko s pomočjo nadzorovanega dihanja povabimo stranko, da se na nežen način začne dotikati tistih ključnih odnosov (vse je odnos, tudi odnos do sebe in do življenja samega), ki jih velja "prevetriti" in s tem svoje dihanje umiriti. Ko je dihanje umirjeno, ko je na celični ravni organizem preskrbljen s kisikom, ko se stranka počuti varno, je potem lažje tudi vsako drugo terapevtsko delo; psihoterapija, fizioterapija, družinska terapija ...


Glede telesnih občutkov je jasno. Z usmerjenjem pozornosti na dih, se veča občutljivost na dogajanja v naši notranjosti. Z zavestnim in počasnim vdihom skozi nos okrepimo in izostrimo branje vsakega občutka, lažje prepoznamo mir, nemir, manko ali višek energije, barvo in teksturo čutenja. S čustvi je podobno. Vsako čustvo ima svojo dihalno sliko in pri čustveno otopelih ali zanemarjenih ljudeh lahko pri terapiji popeljemo tako stranko do uvida preko vzorca dihanja, ki predstavlja čustvo, ki ga iščemo. Na nek način preko diha zbudimo, dražimo določena čustvena stanja, ki bi jih glede na okoliščine (osebna zgodba stranke) tam pričakovali, a so zakopana globoko v nezavedno in jih stranka sama ne zna ali pa ne zmore izraziti.

V ta namen sem skozi leta raziskovanja postavil inovativno analizo diha, ki vsebuje več plasti in omogoča terapevtu, da opravi dihalno diagnostiko in preko nje pokaže stranki, kako se njegovo telesno (fiziološko in biomehansko), čustveno (psihosomatsko), miselno ali duhovno (svetovni nazor, vrednote) življenje odraža na dihu. In ko zavestno vzamemo dih v svoje roke (oziroma v pljuča in s tem objamemo srce), sprejmemo lastno odgovornost in samozdravljenje, brez katerega uspešne terapije ni, se lahko začne.