Dihaj pametneje, ne hitreje!

V fiziološkem pomenu besede smo simpatična družba. Žal. Nismo uravnovešeni! Obvladuje nas storilnost, bombardirani smo z informacijami s tako hitrostjo, kot je človek še ni poznal. Akumulacija kapitala ter znanja in potrošnja stvari je postala norma uspešnosti. Četudi ni uporabno in samo bremeni lahkotnost bivanja, navzven zgleda grandiozno.

Spektakel ni več rezerviran le za družbeni ritual na vsake kvatre, temveč smo zaradi hiper-dražljajev postali tako neobčutljivi, da hočemo spektakel vsak dan in to samo zase. Osebni spektakel. Le tako se še počutimo žive, le to nas še premakne iz stanja otopelosti. Namesto subtilne in mistične erotike življenja smo priča pornografiji vitalističnega vsakdana. Tako kot se v naravi dogajajo katastrofe, ko divja vihar, tako se na osebni ravni dogaja vihar. Čisto organsko.


Tibetanski budisti, njihova medicina, o dihanju govorijo preko metafore vetra. Ko v organizmu prevladuje aktivnost simpatičnega živčevja, je znak, da je vetra veliko. Diha se prsno in hitro. Vihar ali celo orkanski veter vzpostavi izredne razmere v organizmu in zavest se zoža v smislu borbe za preživetje oziroma strahu pred katastrofo. In ta veter nam zamegli um, ojača čustvena stanja, nenadzorovano prinaša in odnaša misli, nam nese pesek v oči, da ne vidimo jasno in nam otežuje ohranjati pozornost v pravi smeri, nas dezorientira, zmede in vodi k impulzivnim dejanjem.

Telo, ki ga obvladuje močan veter lahko na dolgi rok podleže srčno-žilnim in pljučnim boleznim, dogaja se respiratorna alkaloza, ki povečuje razdražljivost, anksioznost in utrujenost. Če se ne znamo ustaviti in vključiti uravnalni mehanizem preko stimulacije vagusa, ki poveča parasimpatične dejavnosti, se lahko zgodba izteče v izgorelost ter depresijo in druge patologije, ki nas na koncu položijo v posteljo (kot se človek zateče v zaklonišče pred katastrofo) in ugasnejo nevrotično bitje.

Kako se torej izogniti naravni katastrofi v našem organizmu, če pa kot družba stimuliramo viharne razmere? Ne moremo se skriti v zaklonišče, saj vihar tako ne bo minil.


Priznati si moramo, da smo mi sami pogosto tisti, ki podpihujemo ekstremne razmere. Ozavestiti torej svoj delež pri tem, ozavestiti tok dominantnih misli, ki nas priganjajo, da je treba še več vetra, se v zavetju toplega doma pogledati v ogledalo in narediti razliko med pohlepnimi željami in zadovoljenimi potrebami. In ko spoznamo, da so naše ključne osnovne potrebe zadovoljene, se je treba ozreti po smislu, ki si ga na ta način, na podlagi družbe obilja, lahko "svobodno" (bolje rečeno zavestno) izberemo. In to je osebnostni razvoj v smeri uravnovešene in ustvarjalne človečnosti.

In ko v zavetju duha umirimo dih, umirimo um, umirimo srčni ogenj, vdihnemo skozi nos in počasi izdihnemo s priprtim grlom, aktiviramo parasimpatično živčevje, si priznamo, da nismo center sveta in da nas obvladujejo večje entitete (narava, vesolje), nam ne preostane drugega, kot da se skromno in hvaležno priklonimo veličini življenja in se aktivno prepustimo toku evolucije, ki podpira razvoj živahnega življenja v smeri širjenja zavesti.

Le na ta način je vsak moj in tvoj dih veter v jadra človečnosti!

Podarite korak človečnosti sebi ali bližnjim.

Pridite na Dihalnico 9. marca. Za veter v hrbet pri športu pa 10. marca.

Integralno dihanje & Biohacking

Flow & Life Coaching

Z naročilom e-novic se strinjate s priloženimi splošnimi pogoji in GDPR.