Alkimija dihanja

V skladu z mnogimi tradicijami - staroslovanska, starogrška, budizem, taoizem, joga – dihanje ne govori samo o zraku, temveč o duši, vzdušju, gibanju energije, počutju, kakovosti življenja, usklajenosti z naravo, o predihanih odločitvah, o povezanosti z vesoljem, o skritih in nezavednih močeh, o porajanju in minevanju ter o duhu, duhu časa in duhu miru, o trenutku in o večnosti.


Dihanje pooseblja stalno spreminjanje, stalno gibanje, polarnost, večno nihanje in ritem, vzročno povezanost. V dihanju so zapisani zakoni narave. Hermetični zakoni, ki veljajo za vse, ki živijo. Za vse, kar diha! In diha vse!



Beseda alkimija izvira iz časov starega Egipta, ki se je takrat imenoval Khemia, črna zemlja, predlog "al" pa pomeni od. Torej od Egipta. Če zelo skrajšamo in poenostavimo zgodbo, tam so raziskovali, kako postati nesmrten, kako se spreminja materija, kako zdraviti bolezni itd. In to je seveda delo, ki povezuje nevidni svet sil, ki delujejo v naravi, z vidnim svetom materialnega in živega. Kemija je torej nekakšen vezni člen med fiziko in biologijo. Al-kimija pa je tisto polje, ki ostaja na robu ali onkraj znanosti sprejemljivih kriterijev. Zato bi lahko rekli, da gre za kemijo, ki deluje v temi, ponoči, nezavedno, itd. in tu dobi pridih mistike in magije.


Alkimija dihanja, ki pa vam jo želim na kratko predstaviti tu, se naslanja na delo Rudolfa Steinerja in njegove sodobnike. Gre namreč za to, da zavestno s pomočjo imaginacije prepoznamo emancipacijo duha na organski ravni in s tem pridobimo moč notranje alkimije v smislu samozdravljenja organov našega telesa. Steiner tej emancipaciji pravi organizacija jaza, ki se zgodi v dinamiki duha in materije, astralnega in eteričnega. Ne zgodi se namreč le na ravni osebnosti človeka, temveč tudi na ravni organov tokom ontogenetskega razvoja zarodka. Sodobni medicini je jasno, da se skozi proces gastrulacije (celično razmnoževanje) zgodi invaginacija oziroma kavitacija. In ravno te kavitacije so bodoči organi, prostori, v katere se ujame duh (vibracija, ki in-formira) in s tem dobi specifično nalogo. Lahko bi rekli, da se deli telesa navzamejo določenega duha. In v tem duhu tega prostora, tega organa, v tem vzdušju, ki nastane med celicami tega organa potem potekajo fiziološki in drugi procesi, ki v povezavi s celoto omogočajo delovanje človeka.


Doumeti je torej treba, ter tudi izkusiti to, da ima vsak organ svojo zavest in dela po svoji vesti, ki je tako kot pri človeku tudi etične dimenzije. Torej, če organ ne deluje v skladu s svojo vestjo, ni poravnan in usklajen znotraj večje celote, ki osmišlja njegovo delo. Če ni navdušen nad tem, kako se uporablja njegova ustvarjalna energija, potem imamo pač težave.


In energija je seveda povezana z dihanjem tako na ravni organizma kot samih organov ter njihovih celic, vse do molekularne in atomske ravni, kjer spet se vse v spirali vrti. In tu pridemo skupaj. Dih vrtinči duha. Zato lahko s subtilno pozornostjo na dih ugotovimo, v kakšnem duhu se nahajajo organi. Z drugo besedo, gre za vibriranje zavesti v tem prostoru organa. Bolj kot je organ zanemarjen v svoji pravi funkciji, bolj kot je zapacan, nepretočen, manj je izvorne zavesti v njem. V kolikor je prišlo v procesu pretirane katalize duha, katalize astralnega do prevelikega depozita, do odlaganja snovi, do prevelike oz. preobsežne materializacije, potem imamo posledično sklerotične bolezni, ki se kažejo kot pozabljanje osnovnih funkcij oziroma lenoba organ, sklepi postanejo manj gibljivi, škripajo, žile postajajo neprožne, tkiva postajajo trda, zadebeljena, zakisana in rakava, organizem začne prežemati hlad, saj postaja manj živ. Če pa je, nasprotno, anabolna faza duha pretirana, potem prihaja do drugačnih bolezni, saj se organi pregrevajo, postajajo prelahki, votli in se razkrajajo. Zato je potrebno na mentalni ravni stalno regulirati organizacijo jaza, uglaševati to vibracijo tako na organski ravni, kjer opravljamo zavestno higieno notranjih organov, kot obrnjeno navzven, kjer opravljamo higieno v smislu svojega smisla in položaja v svetu, v kolektivu in v odnosu do svojega poslanstva. Enako torej kot celica v organu točno ve, kaj mora početi, tudi človek točno ve, kaj mora na Zemlji početi. Če to ni ozaveščeno, če ni te zavesti, potem je tu vest, ki nas z mirnim spancem nagovori, da smo na pravi poti ali pa nas pekoče opozarja, da nismo dobro uglašeni na sebi lastno in izvorno melodijo življenja.


Slika: Walter Rusell


In dihanje je tu sredstvo, s katerim lahko zaznamo vibracije organov in s pomočjo imaginacije ter mentalne moči opravljamo stalno higieno in uravnovešamo katabolno in anabolno delovanje duha. Da se to dejansko lahko učinkovito počne in prinaša izjemne rezultate na področju zdravljenja ugotavlja in temu pritrjuje danes tudi sodobna znanost. Steiner pa je v tem duhu ponudil tehniko dihanja, ki uporablja serijo soglasnikov in samoglasnikov, preko katerih se ustvarjajo zvoki in s tem vibracije, ki uravnavajo ti dve fazi organizacije jaza: katabolno in anabolno. Lahko bi temu rekli dihalna euritmija, ki omogoča ritmično gibanje duha in informira materijo tako, da vzpostavi optimalno obliko in s tem funkcijo!




Vem, sliši se zapleteno. Saj je. Sploh, ker smo ta in taka znanja, ki jih goji panpsihizem, pometli pod preprogo ezoteričnega. A duh iz stekleničke je ušel in radovedno kuka iz vsakega organa in iz vsake celice. Tudi fiziki ne ostajajo več ravnodušni.


In tudi sam sem vse bolj navdušen nad močjo zavesti in organiziranjem jaza, ki se ne ustavlja pri tem, za kar so nas programirali v šoli, temveč samostojno raziskuje dimenzije duha, ki dajejo polnovrednost življenju.


Zato bom to tehniko dihanja vključil že v naših poletnih spletnih skupinah, saj je izrazito usmerjena k spodbujanju samozdravljenja in ozaveščanju ter mojstrenju naših mentalnih moči, ki verjamem, bodo močno prav prišle že to jesen.


VABLJENI, DA ČEZ POLETJE OKUSITE ALKIMIJO DIHA














223 views

Recent Posts

See All