Kdo terapevtu in stranki diha za ovratnik?

Dih je najbližji in hkrati najbolj spregledan sopotnik človekovega bivanja. Ne potrebuje razlage, da bi obstajal in ne potrebuje dovoljenja, da bi deloval. In vendar se ravno v trenutkih, ko življenje postane pretesno, ko čustvo nima še ali nima več imena in ko beseda izgubi oprijem in simptom svoj pomen, pokaže njegova prava moč. Takrat dihanje ne služi več zgolj preživetju, temveč razkrije nekaj globljega: odnos človeka do sveta, do sebe in do resnice, ki jo nosi v sebi.

​

V terapevtskem prostoru se s tem srečujemo vsak dan. Pa ne zato, ker bi terapevti "delali z dihom" kot jaz, temveč zato, ker dih neprenehoma diha tako stranki kot terapevtu za ovratnik. Kaže se v zadržanem ali plitkem vdihu, v prehitrem izdihu, v tišini, ki se ne zmore zgoditi in v praznini, ki jo je treba takoj zapolniti. Kaže se tudi takrat, ko klient govori preveč in takrat, ko ne more govoriti ničesar več. Dih nas nagovarja skozi skozi držo telesa, skozi ton glasu in se pokaže že v načinu, kako nekdo vstopa v prostor in kako ga zapušča. Dih soustvarja in poudarja vzdušje v terapevtskem odnosu.

Dih je prva in zadnja meja med notranjim in zunanjim. Dih je v bistvu nenehoma na prepihu med stranko in terapevtom, med zavestnim in nezavednim, med izrečenim in potlačenim, med toplino in zmrzaljo... 

​

Kaj se zgodi s terapevtskim procesom, če se naučimo dihanje dobro čutiti, zavestno opazovati in polno razumeti?

V sodobni psihoterapiji veliko govorimo o regulaciji. Govorimo o živčnem sistemu, o varnosti, o stabilizaciji, o tolerančnem oknu. Vse to so nujni in dragoceni pojmi. A pogosto se ustavimo ravno tam, kjer bi se lahko začelo nekaj bistveno bolj subtilnega. Regulacija namreč ni zgolj tehnični postopek, temveč odnos. In ta odnos se najprej in najbolj neposredno vzpostavi skozi dih.

Dihanje je edina telesna funkcija, ki stoji na meji med hotenim in nehotenim. Je avtonomen in svoboden kot duh in hkrati dostopen zavesti in kot zračni vrtinec ujet v telo. Prav zaradi tega ima izjemno regulativno in transformativno moč. V sebi nosi red, ritem in spomin. Spomin telesa. Spomin odnosov. Spomin prilagoditev, ki so bile nekoč nujne in danes morda niso več.

Raziskave zadnjih desetletij to potrjujejo tudi na empirični ravni. Zavestno, ritmično dihanje dokazano vpliva na avtonomni živčni sistem, na variabilnost srčnega utripa, na zaznavo stresa in čustveno stabilnost. Toda tisto, česar raziskave ne morejo povsem zajeti, terapevti vsakodnevno izkušamo: dih ne uravnava le vzburjenosti, temveč odpira pomen, saj omogoča stik z notranjo resnico, ki je običajno brez besed prisotna v terapevtskem procesu. Ko to kot terapevt zaznavaš, bolje podpreš sam proces, saj se zgodi prava kon-spiracija; duh stranke in duh terapevta si podata roke in končno res zadihata skupaj, konspirirata v terapevtskem procesu.

​

Ko govorimo o transformativnih praksah dihanja, se pogosto pojavi strah tudi, ko se o tem pogovarjam s psihoterapevti. Strah pred izgubo nadzora, pred preplavljenostjo, pred nečim, kar presega racionalni okvir. Ti strahovi so lahko čisto klinično upravičeni, saj se pri določenih tehnikah dihanja lahko odprejo globoko v podzavest zakopane boleče izkušnje in dobesedno eksplodirajo na površino in zrušijo obstoječo psihično strukturo človeka, s katero se je naučil živeti in prenašati to breme. Zato je pomembno razlikovati med dihanjem kot impulzivnim, ekscesnim iskanjem intenzitete instant duhovnega doživetja in dihanjem kot zavestno, strukturirano raziskovalno in terapevtsko potjo v duševne globine. Delo Stanislava Grofa je na tem mestu neprecenljivo, ker pokaže, kako široka je človeška psiha in kako plitko jo pogosto obravnavamo. Grofovo razumevanje razširjenih stanj zavesti nas uči ponižnosti. Uči nas, da človek ni zgolj skupek simptomov, temveč bitje zgodovine, simbolov, telesnih spominov in arhetipskih sil, ki se včasih razkrijejo šele takrat, ko se um umakne s poti. Holotropno dihanje bomo zato v okviru vsebin modula 2 predstavili v kontekstu zmehčanega dihalnega obreda povezanega dihanja, ki lahko zelo dobro služi tako stranki kot terapevtu.  

​

Posebno mesto v modulu 1 pa ima razumevanje štirih faz diha. Dih namreč ni en sam gib, temveč ga lahko uzremo kot resen alkimistični proces. In vsak proces ima svojo notranjo logiko. Vdih, zadrževanje, izdih in praznina po izdihu niso zgolj fiziološke faze, temveč kvalitativni prostori zavesti in prostori, skozi katere se premika duša, ko jo življenje preizkuša.

V svoji knjigi sem te faze raziskoval skozi različne optike (freudovsko psihoanalitično, jungovsko, antropozofsko, elementarno), saj dih sam zahteva večjezičnost. Govori hkrati telesu, duši in duhu. Govori v jeziku fiziologije, biomehanike, psihosocialno in v tihem jeziku simbolov. In terapevt, ki želi dih razumeti, mora biti pripravljen poslušati na več ravneh hkrati.

Za terapevta to pomeni nekaj zelo konkretnega: dih postane diagnostično in odnosno orodje. Kje se proces ustavlja? Kje se vrtimo v začaranem krogu? Kje se boji iti naprej? In kdaj je morda stranka že tam, kamor besede ne zmorejo, a se ne zna izraziti drugače kot z besedami, ker je odtujena od telesa?

​

Logosomatski vidik dihanja nas na koncu pripelje do bistva.

Telo ni samo nosilec simptomov, temveč predvsem medij pomena. Dih je njegova najbolj pomenljiva govorica. Ko terapevt razvije sposobnost, da ostane v stiku s svojim lastnim dihom in duhom, se spremeni tudi terapevtski odnos. Prisotnost zavestnega dihanja se kaže v pristnem vzdušju, ki se vzpostavi skozi odnos. Tišina postane globlja in zgovornejša. In stranka pogosto začuti tisto, česar se ne da naučiti iz knjig: da je nekdo z njim, ker resnično in dobesedno z njo diha. Logosomatski pristop je konceptualno vključujoč in praktično delujoč na vseh tistih razsežnostih človeka, katerim se zmore terapevt zavestno posvetiti in v polju odnosa držati prostor, da se lahko zasveti osebni pomen težave, s katero se ukvarja stranka in tako dopusti, da se samozdravljenje in primerna sprememba zgodi. 

​

Ta masterclass je povabilo k takšni prisotnosti in modrosti, ki se razpre, ko si upamo dihati skupaj. 

​