Skrajni čas je že pri skoraj 50. letih, da človek naredi inventuro svojega diha in s tem bolje spozna igrivi ples svojega duha. Pri meni se matematično pravilno dogajajo večji življenjski premiki in kvantni preskoki na ravni osebnostnega razvoja na sedem let. In tudi pisanje te knjige se je kalilo toliko časa, da bo novih sedem let spet kmalu okoli. Upam, da je ne bom pisal sedem let. ;-)
Spodobi se začeti na začetku, torej pri rojstvu. Ampak kaj, ko se dih pravzaprav ne začne z rojstvom. Otrok je pred rojstvom v maternici mame, ki diha zase in s tem tudi za otroka. Oziroma otrok, ki je še v maternici in že živ, diha preko mame. Torej, tako kot diha noseča mama, tako diha otrok. Bolj natančno, v takem ozračju oziroma vzdušju kot se nahaja nosečnica, se razvija otrok. Ste kdaj razmišljali na ta način? Če je nosečnica deležna veliko stresa, je logično, da to vpliva na razvoj zarodka. Seveda ima stanje nosečnosti nekatere varovalke in otrok je v maternici posebej varovan. A vendar, če pogosti izlivi stresnih hormonov, šoki in travmatična dogajanja prevladujejo v času nosečnosti, potem to zagotovo vpliva na še nerojenega otroka in njegov prenatalni razvoj in seveda s tem tudi nadaljnji.
Še ena globoka misel naj vas spremlja ob raziskovanju diha. Dih se prenaša po materini strani. Dih se nikoli ni prekinil po ženski liniji družinskega drevesa. Generacije pred nami so si podajale dih in ga uporabljamo kot nit življenja, ki veže vse plodove našega družinskega drevesa skupaj. Zato pogosto tudi v medijih poudarjam, da se raziskovanje diha vselej izteče v globine duha, ki segajo onkraj naše telesnosti. Pa vendar je ravno zavedanje telesnosti najbolj očiten in oprijemljiv dokaz našega življenja. Zato naj vas ne čudi, da so se nekatere dihalne tehnike razvile z namenom raziskovanja transcendentnih, reinkarnacijskih in regresijskih potencialov zavesti človeka in se običajno uporabljajo bodisi v terapevtske bodisi v motivacijsko-pojasnjevalne namene.
Svojega prvega diha se ne spominjam, sem ga pa podoživel mnogo desetletij kasneje med zavestno izzvano regresijo. Težko ga opišem, ne da bi zraven z dihom in telesom pokazal, kakšen je bil ta prvi vdih. Mislim, da sem imel 38 let, ko sem eksperimentiral z avto-terapevtskimi tehnikami regresije s pomočjo povezanega dihanja. Po kratki transcendentni meditaciji sem se zavestno odločil, da podoživim stanje, ki sem ga občutil ob samem rojstvu. S to tehniko sem že pred tem raziskoval in podoživljal nekatera čustveno močno obarvana obdobja ali dogodke v moji preteklosti. Tokrat pa sem si rekel, gremo do konca, gremo v čas tik pred rojstvom in da vidim, da začutim, kako je bilo. Čista radovednost me je gnala.
Torej po kratki meditaciji začnem poglobljeno in povezano dihati. O tej tehniki več kasneje (enkrat bo) v knjigi. Začnem pri številki 38, kolikor sem bil star in z vsakim dihom odštevam. V smislu avto-sugestije si rečem, da grem z vsakim dihom po časovnici svojega življenja nazaj vse do rojstva in ša malo nazaj v maternico. In diham. Odštevam. 37, 36, ... 33, 32, 31, ... 19, 18, 17, ... vdih skozi nos, izdih skozi usta ... 5, 4, 3, 2, 1, še zadnji vdih, izdih in potem pustim, da me posrkajo občutki, da me odnese. Ležim na hrbtu, zleknjen čez udoben počivalni stol z nagnjenim naslonjalom in podprtimi nogami. Po zadnjem izdihu kar ni vdiha. Traja in traja. Telo se mi samo začne zvijati v klobčič in obrne me na bok. V grlu čutim rahlo napetost, ki se razvije v konkreten cmok, ki me začne malo tiščati. Zgornji del trupa mi vse bolj vleče skupaj, upogiba me v položaj fetusa. Še vedno ne duha ne sluha o vdihu. Cela večnost se mi zdi. In med tem ko doživljam vse to zelo telesno, se mi zdi fenomenalno, da vse to tudi hkrati lahko opazujem od zunaj, se polno zavedam vseh občutkov in se ne vpletam v telo. In diha še vedno ni. Traja in traja. Cmok v grlu postaja neznosen. Zdi se, kot da je grlo zalepljeno. Čakam, čakam, a se ne odpre. Opazujem od zunaj in si mislim, saj bo, ko bo, ampak tole res traja in vsak normalen bi že zadihal. Telo pa še vedno v krču, zvito na počivalnem stolu. Brada se dotika ključnice in grlo ostaja zaklenjeno. Ne gre. Res imam vtis, da sem otrok stisnjen v maternici, ki komaj čaka, da gre ven in zadiha. Pa ne gre. Ne še. Še vedno ni diha. Cela večnost je že minila. Vmes me prešine misel, kaj pa če je bilo kaj narobe? Kaj pa, če se mi je ob rojstvu ovila popkovina okoli vratu in to zdaj podoživljam? Ne vem. Ne, kasneje sem se pogovarjal z mamo in popkovina se mi ni zapletla okoli vratu. Pravzaprav je bil porod brez težav.
Čakam, še vedno čakam, da to telo zadiha. Postaja nevzdržno. V grlu me tišči. V glavi čutim pritisk. Telo kliče po vdihu. Pa še kar ne gre. Zdaj postaja resno. Milan ne igraj se s temi stvarmi, si rečem. Tole ni nedolžno stanje. Hočem zavestno vdihniti, rad bi nazaj prevzel nadzor nad svojim telesom pa ne gre. Cmok v grlu je premočan. Zlepljeno grlo imam. Dostop do pljuč je zaklenjen. Uf, tega pa nisem pričakoval. Nimam več nadzora. In nimam več diha. Stiska me. Nič, si rečem, pustim, da se zgodi, kar se mora zgoditi. Samo sem. In nekaj trenutkov za tem se začne dvigovati glava. Brada se odlepi od prsnega koša, grlo se odpre in zrak glasno steče v telo.
Hhhhhhhhaaaaaaa.
Ne, ni tako zvenelo. Ne znam napisati tega zvoka. Tako je, kot bi nekdo po dolgotrajnem cmoku v grlu, ki mu ne pusti dihati, spet hipoma prišel do sape. Vdihnil sem. Rodil sem se. Noro, kakšen občutek. Prvi vdih. In to vdih po dolgotrajnem cmoku, ki me je že dušil na koncu. Vdih življenja. Diham dalje, opazujem telo, kako se spet zlekne čez počivalnik in se umirim. Kakšno noro doživetje. Nisem vedel, če bom sploh vdihnil. Kako je dober občutek, ko s tako potrebo, s takim nezaustavljivim nagonom po preživetju spet vdihneš.
Kako neverjetno se zdi, da lahko to s tako enostavnim načinom doživiš. Zajahaš svoj dih in te ponese, odnese, tudi zanese.
Tak je bil moj prvi vdih.
*Opozorilo: Tega ne počnite sami.
Možne kontraindikacije: srčno-žilni bolniki, psihoze in druge psihične težave, anksioznost, epilepsija, nosečnost, demenca, kronične bolezni...
Post Scriptum: Poznam primer, ko se človek še kar ne more sestaviti, ker so se malo za hec igrali s takimi stvarmi in je prišlo točno do tega, na kar me je ob branju zapisa opozorila Alenka Palian, odlična kranio-sakralna in še več terapevtka: "Zato, da ne pride do (re)travmatizacije porodne izkušnje, je ključno, da ima oseba ob terapevtskem izvajanju porodnega procesa ob sebi uposobljenega in veščega terapevta."
Nujna je prejšnja dobra priprava, skrben vstop v ritual in potem integracija. Vse to ob podpori mojstra takih veščin z znanjem globokih in običajnih orodij.
To ni zdravilo in metode ne izvajajte sami!
Ob poplavi dihalnih tehnik in strokovnjakov je mnogo ljudi zmedenih in ne ve, katera je primerna za njih. Vsak navija za svojo tehniko.
V 21-dnevnem intenzivnem programu vam bo vse postalo jasno.
ŽELITE RAZISKOVATI IN SPOZNATI DIHANJE?
V zadnjem času že ptički čivkajo, kako pomembno je zavestno dihanje. Ogromno je metod. Redki pa povedo, da ima vsaka svoje ugodne učinke in tudi omejitve. V 21. dneh se naučite vzeti najbolje iz dveh najbolj popularnih metod in spoznate še druge tehnike. Za piko na i pa vas dr. Hosta nauči izdelati dihanje, ki je tisti trenutek najbolj koristno za vas.
Več informacij o terminih in povezava do prijave je na: https://www.zdravilnica.si/dihalni-izziv
V kolikor pa ste zainteresirani, da svoje znanje na področju diha poglobite in s tem dvignete kakovost svojim storitvam (fitnes in športni trenerji, terapevti vseh vrst, vaditelji joge, rekreacije in drugih vadb, masaže, manualne in druge somatske prakse...) pa vas vabim na tečaj za UČITELJE INTEGRALNEGA DIHANJA. Izjemna izkušnja! Zelo uporabno znanje!
Comments