top of page

Celično zdravje in smisel življenja

V stresu sem!


Dobro sem spal. Zbudim se samodejno pred uro nekaj pred peto, da jo potihoma ugasnem. Najbrž podzavestno tudi zato, da se žena ne bo po nepotrebnem prebujala pred njeno uro vstajanja. Pa tudi sicer s tem nimam težav, če si zvečer nastavim v umu notranjo uro bujenja, sem skoraj na minuto natančen. To mi je noro zanimivo!


Ta večja ima šolsko tekmo v Lendavi in zgodaj odrinejo. Izjemno sem ponosen, da sta obe v športu, ker je to zame najlepši način socializacije in krepitve zdravja. Nista vrhunski kot športnici, vrhunski sta kot hčeri. Topel objem in odjadra po svoje. Še malo pa pa bo tudi sicer na svojem, se mi zdi.


Grem nazaj proti Viču, kjer imam pisarno in v avtu odmeva muzika s kartice, ki jo mladina nabija, ko oči avto posodi. Tudi kak turbo balkan, ampak res turbo, se najde. Ufff, ne, ne paše mi to zjutraj. Ne samo zjutraj.


Vse ok. Grem na fitnes razmigat mitohondrije preden se zasedim v pisarni. Par jutranjih petelinčkov v garderobi. Pozdravim, eden nekaj zamrmra nazaj, drugi nič... Ok, razumem, zgodaj je. Najprej zdravje potem kultura, smo rekli včasih in podrli kupček.





Grem v telovadnico, odmigam in po slabi urci spet nazaj v garderobo.


"Jutro," spustim iz sebe s tistim navdušenjem in testosteronom v sebi. A smo al' nismo. Eden nič, kot, da me ni. Drugi "o lejga" in eno rečeva ... je sin od mamine kolegice in smo se spoznali še v letih, ko smo poleti čuvali in animirali otroke v koloniji. Lepo ga je bilo srečat! On na fitnes, jaz pod mrzel tuš.


Pridem spet v garderobo, se oblačim in skozi vrata butneta dva mladca. Ajde, tam nekje okoli 30. Mladca. Postavna. Jaz ju pogledam, pozdravim in čakam. Nič. Pokimam, češ, a se bomo povohali, si dali signal, da obstajamo, nič. A veš, še psi se med sabo povohajo, da vejo kdo in kako s kom... Nič. Ok, jim dam lekcijo, se odločim. Kako gre, ju vprašam. In vljudnostna fraza, "ko rano radi, rano ..." in se nasmehneta... Ajde, držta se in dobro trenirajta! Čao! Čao! Grem in začutim žalost. Zaznam, kako se jutranji telovadni navdih spremeni v žalostni vzdih. Zaznam in zato začutim in si priznam. Žalost. Taka tiha, mirujoča žalost. Misel je žalostna. Telo ne, telo je zadovoljno, prevetreno, napeto in sproščeno hkrati. Misel, misel je žalostna. Pa naj bo. Ker ja, to je žalostno. Vsaj meni. Lahko bi z dihom sledil tej misli. Vabi me, da me popelje v razmislek o duhu časa, o digitalnih skupnostih, ki rastejo kot rakave celice in o izgubljenih prizemljenih objemih in očesnih dotikih, ki sporočajo varnost...

Pa ne grem tja. Ni potrebe. Dva diha in me popelje miselni avtobus v smer ljuboživega načrtovanja nove delavnice...


Vidim, da se staram. Gor sem rasel v naši krajevni skupnosti, ki je imela čistilne, gasilske in druge NNNP akcije, kjer smo se vsi poznali in vsi otroci smo bili otroci vseh. Pa še na TV-ju smo gledali Frakla iz Naše krajevne skupnosti in Šifrerjev intro znali na pamet: "To se govori med ljudmi ... Na difu sem bil še generacija, med katero je še vel duh skupnosti in cehovske enotnosti. Par let starejši, par let mlajši, vsi sošolci, vsi difovci...



SKUPNOST SMO ZAPRAVILI dragi moji...

Uhaja nam med prsti, ker vse več ljudi drži stisnjene pesti v neki borbi za boljši svet. Vsak za svoj svet. Vsak na svoji napravi v fitnesu dela svojo delovno normo lepote in pohote. Gledamo se v ogledalo, ki ne odseva naših senc.

In to je eden najbolj očitnih kroničnih stresov, ki nam je tako blizu, tako naš, da ga sploh ne vidimo. Skupnost temelji na zaupanju, na temeljni človečnosti in ljuboživosti. Funkcija človeka, individuuma, se pokaže in lahko pride do izraza šele v skupnosti.

Skupnost je osnovna matrica, kjer si vsak lahko dozo smisla brezplačno v kri našprica.

Zato je ta stres duhovne narave. In ta korona ter ti časi so prav zato časi izjemne duhovne preobrazbe človeštva. Polarnost nasprotij še nikoli ni bila tako jasna. Vse prihaja na dan. In s tem imamo priložnost, da sprejmemo odgovornost, ki pritiče človeku, ki se zaveda. In zaveda se zato, ker nekaj pomembnega izgublja.


In ja, take vrste stres vpliva na naše dihanje, na našo držo telesa in na naše misli ter čustva. In to vpliva na zdravje naših celic. In če celice niso krepke in zdrave, kako boš ti, ki si skupnost celic?


No to in še več bomo predihali na delavnici!

Klik na sliko za več informacij: