Bolj kot je funkcija temeljna za življenje, globlje v nezavedno je shranjena. Ampak, kako to, da je dihanje, za katerega bi lahko rekli, da je temeljno življenjsko počelo, na razpolago tudi čisto zavestno? Kaj je na tem, da se lahko vsakdo vtakne v svoj dih, celo v dih drugega in vpliva nanj, ga spremeni? Mar se s tem vtikamo v življenja drugih? Seveda! Dih je nitka, ki prepleta celotno mrežo življenja in vse oblike življenja.
Dajmo se malo poglobiti v to. Ne, ne tako, da bomo raziskovali, kdo in kaj vse diha ter kako. Obrnimo se k sebi, raziskujmo navznoter. Recimo temu čuječnost. Prisluhnimo vednosti, ki leži znotraj nas samih in morda najdemo odgovor.
1. PORAVNAVA
Takoj, ko obrneš pozornost navznoter, že predpostavljamo, da obstaja tudi nekaj, kar je ostalo zunaj nas. Seveda, omejeni smo s kožo. Naša prva identiteta, ki je hkrati najmočnejša, je telesna identiteta. In telo je podrejeno zakonu gravitacije. Ima svojo težo, bolj natančno maso, ki teži navzdol. Velik del te mase je voda in voda pač teče navzdol. Okostje pa s pomočjo mišičevja skuša ostati pokončno in se dvigovati navzgor. In imamo že prvi konflikt, prvo življenjsko napetost. Če želimo učinkovito dihati, se moramo zoperstaviti zakonom gravitacije, saj je treba vzpostaviti tako držo telesa, ki omogoča, da se pljuča dobro polnijo in praznijo z zrakom. To pa omogoča le vzravnana hrbtenica, odprt prsni koš in učinkovito delujoča trebušna prepona. Torej je naša osnovna borba, borba proti gravitaciji.
Pa poglejmo, če se naše dihanje strinja s tem? Prisluhnimo čuječe tej notranji borbi. Če se borim proti gravitaciji, potem napenjam hrbtne mišice, potiskam ramena nazaj, da bi se mi prsni koš še bolj odprl in ker se pač borim, da se ne sesedem vase in to bitko ne izgubim, stiskam še trebušne mišice, da zavarujem ranljivo drobovje. Bolj kot se borim, bolj postajam utrujen in na koncu gravitacija zmaga, jaz pa se bodisi uležem na tla ali pa se neham ukvarjati z zavestnim dihanjem. Narava je zmagala.
Ne bo šlo. Nekaj je narobe v takem pristopu. Mi smo del narave in ne gre za zmago ali poraz. Kako je torej z gravitacijo? Nasprotna sila je levitacija. Ampak leteti ne znamo. Zato je edini odgovor, da je treba sodelovati z gravitacijo in ji prisluhniti, ker za njo stoji neizprosni zakon narave. Čuječe torej prisluhnimo, kaj se dogaja v telesu, ki sodeluje s silo gravitacije. Najlažje to naredimo in najbolj očitno se vidi, če stojimo na eni nogi. Poskusite. Stojimo s stopali dokaj blizu eden drugemu. Dvignemo počasi eno nogo in čutimo ter pri tem opazujemo svoj dih. Močno se aktivira ravnotežni organ, ki leži v najbolj notranjem delu ušesa. Zato čuječnost! Ko prisluhnemo najbolj finim občutkom, pravzaprav prisluhnemo ravnovesju, ravnotežju. In zdaj se lahko začnemo učiti. Ko tako stojimo na eni nogi, prisluhnemo mehanizmom telesa, kako lovijo ravnotežno točko. Bolj kot nas zanaša, več je hrupa, več je mišične aktivnosti, ki se bori z gravitacijo na levi in desni strani, spredaj in zadaj telesa in več je dihalnih tikov, zadržkov in sopihanja. In bolj kot znamo telo organizirati okoli osrednje točke gravitacije našega telesa, okoli središčne osi, manj je gibanja in lažje postaja. Tudi dihanje je mirnejše, bolj tekoče in lahkotno. In spremljevalni učinek je tudi, da se misli umirijo, hkrati pa je pozornost navzven in navznoter visoka. Za trenutek se opazovalec in opazovano zlijeta. To je to!
Vam je šlo? Če je odgovor da, ste osvojili prvo lekcijo življenja. PORAVNAVA! Alignment, za tiste, ki prebirate angleško self-help literaturo. Ko smo učinkovito poravnali telo od stopal do glave, ko smo prisluhnili notranjemu sluhu, se je borba končala in začne se sodelovanje z naravo ter odprejo se notranji potenciali.
2. SPROSTITEV
Ostanite na eni nogi in zdaj se lahko sprostite. Ni več borbe. Mišice v gležnjih lepo fino tankočutno usklajujejo napetost, ki drži stopalo ukoreninjeno v tla, koleno je rahlo pokrčeno, medenica na sredini in iz nje vzravnano kot deblo raste hrbtenica, iz katere visijo roke kot veje in na vrhu se glava odpre kot krošnja proti nebu. Lahkotno. No to je občutek levitacije, ki pride skupaj z gravitacijo le, če se ne borimo proti njej. Zdaj se lahko sprostimo. Dih mirno teče.
Smo dojeli lekcijo? Mnogi ljudje iščejo sprostitev tako, da se umaknejo od problema, od dela, ki jih utruja in potem naslednji dan znova. In iz dneva v dan, znova in znova. Prava sprostitev je, da se v danih okoliščinah ne umaknemo, ampak obrnemo navznoter ter prisluhnemo in se naravnamo usklajeno na sile, ki delujejo ne več proti nam ampak skozi nas. To je edina pot do prave odpornosti.
Če ostanemo pri telesu in gravitaciji to torej pomeni, da se začnemo igrati z njo. Da začnemo trenirati mišice in kosti na način, ki jih primerno krepi, ne pa da skušamo odvreči vsa bremena in se sesesti na kavč, ali vreči na tla in dati vse štiri od sebe. Bolj kot bomo krepki, bolj kot bomo poznali svoje mišice, lažje bomo vzpostavili ravnotežje na eni nogi in lažje se bomo umirili, bolje začutili in sprejeli le napor, ki smo ga sposobni prenesti tako, da ohranjamo ravnotežje. Tako gre logika življenja.
Prava sprostitev ne leži v tem, da odvržemo vse, temveč, da ne zadržujemo napetosti tam, kjer ni potrebna, če so stvari (deli telesa v našem primeru) na svojem mestu in jih skupaj gravitacijska sila drži. Pomislite na sliko spodaj. Kamni ležijo eden na drugemu zaradi gravitacije in ne zaradi nekih napetosti med njimi ali borbe proti gravitaciji. Tako naj bodo postavljeni naši udi, ko stojimo na eni nogi. Ne pozabi s celim telesom poravnati tudi glave. Ko se vse res dobro poravna, dobiš občutek praznine, lahkotnosti, samodejnosti. Ni ti treba od zunaj popravljati ničesar, ker je vse ok. No to je sodelovanje z naravo, s silo gravitacije. Sprosti se. Sprejmi sile. Spusti, da delujejo skozi tebe. Naj ti bo vse ravno, vodoravno! ;-)
3. ODPORNOST
Ko ti uspe, in ni lahko, ker smo nagnjeni k temu, da se radi nagibamo v eno ali drugo stran, - radi smo pristranski - tako ohranjati ravnotežje v življenju, se spontano dogaja regeneracija, ki prinaša dobro odpornost na stres.
Odpornost na stres ne pomeni odsotnost dražljajev, ki povzročajo stres, ker nas zapeljivo mamijo ali agresivno porivajo iz ravnovesja, temveč, da jih znamo učinkovito, s čim manj zadrževanja spustiti skozi ali mimo in se ne navezati na njih. Tako kot reka, ki se jo spusti skozi avgijev hlev, svoje identitete ne naveže na gnoj ampak v skladu s svojo naravo poplavi polje in odloži gnoj, ki se tam spremeni v hranljive snovi. Tako nekako lahko vse sile življenja, take in drugačne, spustimo skozi sebe in ostanemo mirni. To ne pomeni, da nas ne bo zanašalo levo ali desno. Tudi, ko stojimo na eni nogi nas zanaša enkrat bolj drugič manj. Ne pričakujmo nemogočega. Tudi kamne na zgornji sliki močni valovi ali mogočna plima podre, a potem se umakne in jih sprehajalec po plaži življenja spet postavi. Znova in znova. To je osnovna igra življenja. Pretočnost in ravnovesje gradita odpornost!
Dihanje? Kako je z dihanjem pri odpornosti? Odporen človek vedno znova vzame svoj dih v svoje roke in zavestno išče tak pretok zraka, ki mu daje navdih in moč, da vzpostavi samega sebe znotraj narave tako, da PORAVNA TELO, DUŠO in UM na svojo življenjsko melodijo.
Čuječnost kot globok prisluh navznoter nam je pri tem v oporo, da se dobro uglasimo na svoje note, ker se čisto življenje živi brez zunanje porote. Edini razsodnik je človek sam. Dih teče in nič ne reče! A sliši se vse, kar je treba slišati.
Ko mojster sestavi inštrument, ga tudi mojstrsko uglasi in se na koncu sam skozi njega spusti.
To je ČUJEČNOST! Prisluhniti dihu tako, da slišimo svojega duha, ki se skozi telesne občutke razigrano v življenje poda.
4.
Če se vrnemo k uvodu. Dihanje je najbolj temeljna funkcija, ki je človeku zaupana v zavestno upravljanje le do določene mere. Bolj kot je človek poravnan z naravo v sebi, bolj kot je uglašen na svojo lastno melodijo duha, lažje se z dihom zavestno igra. Bolj kot smo nagnjeni stran od svojega središča, bolj nam jemlje dih in vse manj nam narava zaupa. Bolj kot je človek iz sebe, bolj bodisi hlasta za življenjem in zrakom ali pa zadržuje dih, kot se pijanec drži plota in opleta le še z jezikom, ki se vse bolj zapleta.
Bolj kot se človek bori proti naravi, manj je narave v človeku!
Ta zapis sem napisal kot uvod v čuječnost, ki je eden od stebrov dela na sebi. Čuječnost je izjemno lepa slovenska beseda, ki ji je vredno prisluhniti. Drugače nagovori kot angleška sinonimka "mindfulness." Čuječnost, če sledimo sluhovodu, spremeni zvočne vibracije preko bobenčka v mehanske, ki tako vplivajo na tekočino v notranjem ušesu. To notranje uho pa je prisluškovalna naprava, ki dražljaje in hrup zunanjega sveta poveže s signali iz notranjosti in zna ločiti med glasovi naših organov, ki kot orgle igrajo notranjo melodijo. Ta navznoter obrnjena melodična pozornost, ki išče usklajenost z ritmi narave, se imenuje čuječnost. In tako kot sicer, so tudi tu nekateri naravni talenti, nekateri pa se tega priučijo tako, da se, kot je zgoraj opisano, poravnajo in sprostijo. Odpornost je pri tem spremljevalni učinek.
Dihalne, gibalne (somatske) in miselne vaje za razvoj čuječnosti nas bodo spremljale čez vse tri mesece programa ZADIHAJ!
Več o programu si lahko preberete na:
in tu
Če bi se radi prepričali, če je to primerno za vas, se mi lahko pridružite v četrtek popoldan, 14. marca 2024, na brezplačnem ZOOM srečanju. Prijavite se tu: https://www.napravipoti.si/event-details-registration/trije-stebri-razvoja-zavesti-brezplacni-zoom (dobite posnetek, če ne utegnete v živo).
Prijava na 3-mesečni masterclass razvoja zavesti ZADIHAJ je tu:
Program je spletne narave in temu primerno je ugodno prilagojena cena. Vsak ponedeljek dobite dostop do novih vsebin, predavanj in vaj, enkrat mesečno pa se dobimo na zoom srečanju, kjer delimo izkušnje, pojasnimo, če kaj ni bilo jasno ali je potrebno dodatno usmeriti. Celoten program ostane dosegljiv vsaj dve leti.
PS: Program toplo priporočam tudi tistim, ki podpirajo ljudi na poti zdravja, delujejo v kadrovskih službah, raznovrstnim coachem ali terapevtom, saj bom delil znanja in veščine, ki so univerzalne in konkretne narave in jih lahko uporabite pri svojem nadaljnjem delu s strankami.
Comments