Integralno dihanje & Biohacking

Flow & Life Coaching

Z naročilom e-novic se strinjate s priloženimi splošnimi pogoji in GDPR.

Dihanje je življenje

dr. Hosta o dihalni higieni

DIH

Dihanje je počelo življenja. Dihanje ni samo gibanje zraka v telo in nazaj ven ali izmenjava plinov, temveč mnogo več. Dihanje je gibanje v določenem ritmu, ki ga narekujejo tako zunanje kot notranje okoliščine. Preko dihanja smo zelo intimno povezani s svetom okoli nas. In, če povemo, da so razgrnjena pljuča velikosti nogometnega igrišča, potem je jasno, da je naš intimen stik s svetom izjemno velik in da so dihalni organi prvi, ki sprejmejo zunanji svet v telo in zadnji, ki našo notranjost prenesejo navzven. V prvem primeru to pomeni, da je nos prvi organ, ki začuti kakšen zrak dihamo in kako ga dihamo. Nos je torej vratar, ki deli vstopnice za predstavo o naši notranjosti ali pa zavrača vsiljivce, ki nam kvarijo zdravje. Na drugi strani pa so pljuča z dihalnimi mišicami tista, ki potisnejo zrak izven telesa in ob tem razkrijejo našo notranjost. V izdihu so zapisana vsa čustva, ki jih človek takrat goji in z izdihom je šele možno ubesediti občutke. Način dihanja pove o nas več kot osebna ali zdravstvena izkaznica. Dihanje pove vse: govori o našem trenutnem počutju in zdravju, naših čustvih, našemu pogledu na življenje, razkriva naše strahove in naš pogum, da jasno izrazimo, kar čutimo. Če se vrnemo na začetek; dihanje ni samo počelo življenja, je življenje samo. Tako kot dihamo, tako živimo in tako kot živimo, tako dihamo. Naj bo ta vzajemnost vstop v kratek razmislek o dihanju.

 

FIZIOLOŠKO O DIHANJU

Zrak, ki ga vdihujemo je sestavljen iz naslednjih plinov:

78% dušika (N2), skoraj 21% kisika (O2), 0,9% argona (Ar) in 0,03% ogljikovega dioksida (CO2) ter še nekaj malega neona, helija, kriptona, žveplovega dioksida, metana, vodika, dušikovega dioksida in monoksida, ozona (O3), vodne pare itd.

Ta zrak skozi tanke stene alveol (pljučni mehurčki), vstopa v našo kri in potuje po celem telesu in do vseh celic. Da se z zrakom, ki ga vdihamo v telesu marsikaj zgodi, nam pove dejstvo, da so razmerja glavnih plinov v izdihanem zraku malo drugačna:

75% dušika, 15,3% kisika, 3,6% ogljikovega dioksida in več vodne pare.

 

Kisik, ki ga vdihujemo je nepogrešljivo gorivo za proizvajanje energije v celicah. Da pa bo gorivo uspešno prišlo do celice, je zelo pomembno, da v pljučih ohranjamo določeno mero ogljikovega dioksida (med 6 in 7%). Namreč, če je le tega premalo, se kisik premočno veže na rdeča krvna telesca in le s težavo prehaja v celice. Zato nam ne sme biti vseeno, kako dihamo. Res je, dihanje v večji meri poteka nezavedno, lahko pa ga ozavestimo, če le želimo tako. Vse preveč pomembno je za naše zdravje, da bi ga prepustili naključjem in zunanjim vplivom. 

  

Naj nas pri tem vodita dve načeli temeljnih funkcij in mehanizmov regulacije organizma:

  • bolj kot je funkcija življenjsko pomembna, močneje vpliva na zdravje;

  • pravilno delovanje pomembnejšega mehanizma lahko vodi k uravnavi podrejenih mehanizmov.

 

DUHOVNOST, ZDRAVJE IN DIHANJE

Ljudje imamo in smo telesa, zato je tudi naš odnos do njih vsaj ambivalenten, če ne celo polivalenten. S tem namenom se osredotočamo, po našem mnenju, na nekatera ključna vprašanja preventivnega ukrepanja, ki jih obravnavamo s socialno-ekološkega vidika: telesna/gibalna, čustvena, miselna in duhovna higiena. To so namreč temeljni vsakdanje-življenjski postulati, ki so prav zaradi samoumevnosti nemalokrat spregledani in zaradi življenjske kompleksnosti znanstveno-raziskovalno zanemarjeni ter neulovljivi. Tak pristop pa odpira mnoge strokovne dileme, deloma utrjuje obstoječo in hkrati vzpostavlja novo terapevtsko doktrino pri ohranjanju zdravja ter razkriva tudi čustvene in duhovne dimenzije, ki so povezane s splošnim družbenim stanjem in vzdušjem.

Zdravje lahko razumemo kot neko ravnovesje, ki ga stalno ogroža bolezen. Pravzaprav skozi bolezen spoznamo zdravje in ga tudi ovrednotimo na ta način. Torej je nihanje v stanju zdravja vedno nihanje proti bolezni. Moder pa je tisti, ki spozna, kam ga določen način življenja, režim oziroma okoliščine vodijo, preden se ravnotežje podre – in to je ključ samozdravljenja. Zdravje je, kot bi rekel stari dobri Aristotel, sredina med boleznijo, ki nastane zaradi pretiravanja in boleznijo, zaradi pomanjkanja discipline.

Razmislek o dihalni higieni vključuje tako telesno, gibalno, čustveno in miselno higieno in hkrati presega vse skupaj. Namreč, dihanje je temeljni princip življenja. Iz tega lahko izpeljemo, da so težave z dihanjem oz. patološka stanja dihal v neposredni povezavi z univerzalno življenjsko energijo, ki prežema vse, kar je, pri čemer pa je posameznik, ki ima težave, očitno neusklajen oz. nenatančno naravnan na lastno »frekvenco« bivanja. To nas pripelje do možnosti, ko lahko dihanje postavimo v najširši socialno-ekološki kontekst, kjer sam človek deluje kot indikator načina življenja, medsebojnih odnosov, stanja onesnaženosti okolja, vsebnosti alergenov in dražljivcev, nepravilne in neprimerne prehrane, kemizacije bivalnega okolja itd.

Z usmerjanjem pozornosti na dihanje (dihalne vaje, procesna meditacija) lahko začutimo, kakšno je to dihanje in te občutke povežemo s čustvi. S sistematičnim opazovanjem lastnega dihanja lahko razkrijemo, kaj ali celo kdo ovira naš ritem dihanja, kateri deli telesa so »nepredihani« in ne delujejo najbolje, ker ne dobijo dovolj kisika in nenazadnje, kako globoko se lahko »potopimo« v dihanje. Globina zavesti, ki sledi dihanju govori o globini sprejemanja dejstva, da smo tudi duhovna bitja in zaznavamo tudi dihanje okolja, ki nas obdaja. Izmenjevanje dneva in noči, letnih časov, plime in oseke, cvetenja in gnitja, itd. ni nič drugega kot dihanje sistemov, ki nas obdajajo. Astrofiziki celo ugotavljajo, da imamo kozmični dih – vdih in izdih. Usklajenost človekovega bivanja z ritmi večjih ekosistemov je torej ključna, če želimo ohranjati zdravje. In nič ni lepšega kot ugototoviti, da je najboljši učitelj skrit v nas samih. Celo tako nam je blizu, da ga jemljemo za samoumevnega oziroma ga niti ne slišimo več. Dihanje! Dihanje uči o vsem.

Dihanje kot ga vidi dr. Hosta:

"V skladu z mnogimi tradicijami - staro-grška, budizem, taoizem, joga – dihanje ne govori samo o zraku, temveč o duši, vzdušju, gibanju energije, počutju, kakovosti življenja, usklajenosti z naravo, o etiki kot predihanih odločitvah, o povezanosti in usklajenosti z vesoljem, o skritih in nezavednih močeh, o porajanju in minevanju ter o duhu, duhu časa in duhu miru, o trenutku in o večnosti."